Kaj kaže raziskava na več kot 13.000 ljudeh
Morda si zase že večkrat rekla, da si samo zelo odgovorna oseba.
Da rada stvari narediš dobro.
Da si natančna.
Da se drugi lahko zanesejo nate.
Da pač težko oddaš nekaj, za kar veš, da bi lahko bilo še malo boljše.
In vse to je lahko res.
Toda včasih perfekcionizem ni več samo želja, da bi nekaj naredili kakovostno.
Včasih je v ozadju precej več notranjega pritiska:
- Kaj bodo drugi mislili, če naredim napako?
- Kaj, če koga razočaram?
- Kaj, če bi morala narediti več?
- Kaj, če to, kar sem naredila, še vedno ni dovolj dobro?
- Kaj pa, če nisem dovolj dobra jaz?
Takrat perfekcionizem ni več samo visok standard.
Postane način, kako človek poskuša preprečiti kritiko, zavrnitev, sram ali občutek, da ni dovolj dober.
Zato je pomembno vprašanje: kako se sploh naučimo, da moramo biti popolni, da bi bili v redu?
Na to vprašanje so poskušali odgovoriti raziskovalci Smith, Hewitt, Sherry, Flett in Ray (2022), ki so v strokovni reviji Journal of Research in Personality objavili meta-analizo o povezanosti starševskih vedenj in perfekcionizma.
Meta-analiza pomeni, da raziskovalci niso izvedli le ene raziskave, ampak so združili ugotovitve več že opravljenih raziskav. V tem primeru so vključili 46 raziskav s skupno 13.364 udeleženci.
Zanimalo jih je predvsem, ali so starševska pričakovanja, starševska kritika in perfekcionizem staršev povezani s perfekcionizmom pri otrocih oziroma potomcih.
Perfekcionizem ni samo to, da želiš stvari narediti dobro
Najprej je pomembno ločiti zdravo prizadevnost od perfekcionizma.
Zdrava prizadevnost pomeni, da si želiš nekaj narediti dobro, se potrudiš, ti je mar za kakovost, vendar ob napaki še vedno ohraniš občutek, da si v redu.
Lahko si razočarana, lahko se iz napake kaj naučiš, vendar napaka ne postane dokaz tvoje nevrednosti ali nesposobnosti.
Perfekcionizem pa pogosto zveni drugače:
»To moram narediti brez napake, sicer bo (z mano) nekaj narobe.«
Pri perfekcionizmu se dosežek, vedenje ali napaka hitro povežejo z našo lastno vrednostjo.
Ni več samo pomembno, kako sem opravila nalogo, ampak kaj ta naloga pove o meni.
Sem sposobna ali nesposobna? Sem dovolj dobra ali nisem? Sem vredna sprejetosti ali sem nekoga razočarala?
Zato se perfekcionizem ne pokaže samo pri delu ali ocenah.
Lahko se pokaže tudi v odnosih, pri čustvih, pri skrbi za druge ali pri tem, kako dovolimo sebi počivati.
Oblike perfekcionizma, ki se jih lahko naučimo doma
Raziskovalci so preverjali dva razvojna modela.
Drugi je model socialnega učenja. Ta predpostavlja, da otrok perfekcionističnega odnosa do sebe ne prevzame samo skozi neposredna sporočila, ampak tudi z opazovanjem. Če vidi, da so starši sami do sebe zelo zahtevni, se težko ustavijo, močno obsojajo svoje napake ali so prepričani, da morajo vedno vse narediti popolno, lahko začne takšen odnos do sebe razumeti kot običajen.
Prvi je model socialnih pričakovanj. Ta izhaja iz predpostavke, da se lahko perfekcionizem razvija, kadar otrok doživlja, da mora izpolniti visoka pričakovanja ali se izogniti kritiki, da bi se počutil sprejetega in dovolj dobrega.
Kaj so pokazali rezultati?
Rezultati so pokazali, da so bila zaznana visoka starševska pričakovanja povezana z vsemi tremi oblikami perfekcionizma, ki so jih avtorji preučevali:
- s perfekcionizmom, pri katerem oseba zelo visoke zahteve postavlja sebi;
- s perfekcionizmom, pri katerem visoke zahteve postavlja drugim;
- s perfekcionizmom, pri katerem ima oseba občutek, da drugi od nje pričakujejo popolnost.
Posebej pomembna je bila ugotovitev o starševski kritiki.
Ko so raziskovalci hkrati upoštevali pričakovanja in kritiko, je bila kritika posebej povezana z obliko perfekcionizma, pri kateri človek doživlja, da mora biti popoln za druge.
To pomeni, da se lahko ob pogostem doživljanju kritike razvije notranji občutek:
»Če naredim napako, bom razočaral_a.«
»Če nisem dovolj dober_a, me drugi ne bodo sprejeli.«
»Vedno moram izpolniti pričakovanja.«
Raziskava je odpira tudi področje socialnega učenje – naučimo se nečesa preko opazovanja obnašanja drugih odraslih.
Raziskava kaže, da otrok ne prevzema samo besednih navodil, kot so »potrudi se«, »to bi lahko naredil bolje« ali »zakaj nisi dobil petice«.
Uči se tudi iz tega, kar opazuje.
Otrok lahko opazuje starša, ki:
- nikoli ni zadovoljen s svojim delom;
- se ob vsaki napaki močno kritizira;
- težko počiva, ker ima ves čas občutek, da bi moral še nekaj postoriti;
- je stalno napet, ker mora imeti vse pod nadzorom;
- ob uspehu hitro poišče naslednji cilj, namesto da bi se lahko ustavil in začutil zadovoljstvo.
Otrok se ob tem lahko nauči:
»Tako odrasli živijo. Tako se ravna sam s sabo. Tako se postane vreden, odgovoren in sprejet.«
Perfekcionizem se torej ne prenaša samo skozi neposredna pričakovanja ali kritiko.
Včasih se prenaša tudi skozi način, kako odrasli živijo sami s seboj.
To nakazuje, da otrok ne prevzema le pravil in zahtev, ampak lahko opazuje tudi način, kako odrasli ravnajo sami s seboj.
To ne pomeni, da so starši krivi za vse
Rezultati te meta-analize kažejo povezave, ne pa enostavnega dokaza, da določeno starševsko vedenje neposredno povzroči perfekcionizem.
Večina vključenih raziskav ni spremljala otrok od otroštva naprej skozi daljše časovno obdobje, zato ne moremo trditi: »Točno zaradi tega vedenja je nekdo postal perfekcionist.«
Poleg tega na razvoj perfekcionizma vpliva več dejavnikov:
- otrokova občutljivost in temperament;
- način, kako je določene situacije razumel;
- šolsko okolje;
- primerjanje z vrstniki;
- kultura dosežkov in stalne uspešnosti;
- odnosi z drugimi pomembnimi osebami;
- življenjske izkušnje, v katerih je otrok ali odrasel dobil občutek, da mora svojo vrednost dokazovati.
Včasih starši otroku želijo dobro.
Želijo, da razvije delovne navade, odgovornost ali vztrajnost.
Toda otrok lahko določena sporočila vseeno doživi drugače, kot so bila mišljena.
Namen in doživetje nista vedno ista stvar.
Zato namen razumevanja razvoja perfekcionizma ni iskanje krivca. Namen je, da človek razume, zakaj je danes do sebe tako zahteven in zakaj tako težko odstopi od pravil, ki mu povzročajo stisko.
Perfekcionizem pogosto ni želja po popolnosti, ampak poskus zaščite
Ko pogledamo razvoj perfekcionizma na ta način, lahko postane bolj razumljiv.
Človek se morda ni naučil biti perfekcionističen zato, ker bi si želel živeti pod pritiskom.
Naučil se je, da mu lahko popolnost pomaga preprečiti nekaj, kar je doživljal kot zelo boleče:
- kritiko;
- razočaranje drugih;
- občutek neuspeha;
- sram;
- zavrnitev;
- napetost v odnosih;
- občutek, da ni dovolj dober.
Perfekcionizem lahko zato razumemo kot strategijo:
»Če bom dovolj dobra, ne bom kritizirana.«
»Če bom vedno pripravljena, ne bom naredila napake.«
»Če bom vse premislila, se ne bo zgodilo nič slabega.«
»Če ne bom nikogar razočarala, bom sprejeta.«
Težava je, da taka strategija v odraslosti pogosto postane zelo draga.
Morda zaradi nje dosežeš veliko. Morda si zanesljiva, odgovorna in sposobna.
Morda te drugi celo občudujejo.
Toda znotraj sebe ne doživiš miru. Vedno je še nekaj, kar bi lahko izboljšala. Vedno obstaja nova možnost napake. Vedno je še nekaj, kar bi morala preveriti, premisliti ali narediti.
Toda človek ne more z dovolj razmišljanja ustvariti popolne varnosti. Ne more predvideti vseh izidov. Ne more vedno ustreči vsem ljudem. Ne more živeti brez napak.
In predvsem: njegova vrednost ne more biti odvisna od tega, kako brezhibno mu uspe živeti.
Zato perfekcionizem ni vedno le značajska poteza ali želja po odličnosti.
Včasih je tudi naučen način, kako si človek skuša zagotoviti občutek, da je dovolj dober in sprejet.
