Poporodna depresija

Neutolažljiv jok, žalost, občutki nemoči, nemirnost in obupanost, pomanjkanje energije, težave s spanjem, potrtost in občutki zapuščenosti – vsi sicer popolnoma normalni občutki po porodu, a dlje trajajoči in intenzivnejši, so lahko znak poporodne depresije.

Rojstvo otroka je eden izmed pomembnejših dogodkov v življenju. Sodi med življenjske situacije, ki od staršev zahtevajo hitro spremembo življenjskega sloga, socialnih vlog in medsebojnih odnosov. To so stresne prilagoditve in poporodno obdobje je polno teh zahtev. Veliko žensk se ne uspe dobro prilagoditi saj so te zahteve previsoke – tako zunanje kot notranje. Ob neuspelih prilagoditvah in drugih težavah povezanih z rojstvom otroka se lahko pojavi stiska – poporodna depresija.  

Poporodna depresija je duševno stanje

Poporodna depresija je duševno stanje, ki prizadene približno 10 – 15 % žensk. Običajno se pojavi nekaj tednov po porodu, lahko pa tudi več mesecev. Pravi vzrokov še danes ne poznamo, poznamo pa dejavnike, ki skupaj doprinesejo k stresnim okoliščinam, da te postanejo neobvladljive. K nastanku poporodne depresije prispevajo tudi osebnostne značilnosti in družinske ter socialne razmere. Slednje bi posebej poudarila, kajti danes ima socialno omrežje pomembno večji vpliv na posameznika, kot ga je imelo nekaj desetletij nazaj. Na socialnih omrežjih pogosteje najdemo objave in prikaze o tem, kako super je potekala nosečnost, kako super in brez težav je bil porod, kako mamice obvladajo dojenje in materinstvo. Ustvarjajo se takoimenovane debate o tem, katera ima ”boljšega” in ”bolj sposobnega” otroka. Ob pogledu na te objave lahko marsikatera mamica občuti manjvrednost. Pomisli lahko tudi na to, da je nesposobna in da ni ”prava” mama.

Vpliv družbenih pritiskov

Zaradi družbenih pritiskov in razmer marsikatera ženska svojo stisko skriva in se z njo bori sama. Najpogostejši strahovi so ti, da jim bodo odvzeli otroka ali pa jih bodo partnerji zapustili, če bodo izrazile svojo stisko in svoje strahove. Drugim prikrivajo svoje občutke in jih pripisujejo k drugim dejavnikom – preobremenjenost, pomanjkanje spanja, težaven otrok. Hkrati pa okolica materam otežuje izpoved o stiski, saj z družbenimi prepričanji in pravili žensko postavlja v nemogoč položaj – tega, da bi naj zmogla čisto vse.

Čeprav nam je jasno in lahko govorimo o tem, da je ženskam v tem obdobju potrebno pomagati, pa nam je kot družbi še vedno včasih težko zares razumeti, skozi kakšne spremembe gre ženska in navsezadnje novopečena mati. Spremeni se njeno telo, zdravstveno stanje, hormonsko ravnovesje, samopodoba, socialna vloga, partnerski odnos, kariera in ekonomski status. To so velike spremembe in na nekatere na njih se ne moremo v celoti pripraviti in jih ”narediti manj stresne”.

Čeprav nosečnost in poporodno obdobje prinašata obilo zadovoljstva, smeha in sreče, pa to ni standardna zgodba. Čeprav gre verjetno že za zelo ”zlajnano” frazo, pa je res zelo pomembno o tem govoriti. Spregovoriti o stiski in ustvarjati prostor za te stiske. Tukaj pomembno nastopi partner, ki s svojo vlogo kot prvi ustvarja prostor za stisko in ki jo lahko s svojim razumevanjem že blaži. Čeprav ne moremo spremeniti svojih partnerjev in navsezadnje odnosa v tistem trenutku, pa je pomembno, da v odnosu prej ozaveščamo, da lahko do stiske pride. 

Spregovorite o stiski

Najpogostejši znaki poporodne depresije so zaskrbljenost, otožnost, žalost, jokavost, razdražljivost, pomanjkanje energije, motnje spanja in občutek nepovezanosti z otrokom. Če opazite stisko povezano s temi znaki, je pomembno da nemudoma o tem spregovorite. Mogoče se izkaže, da stiska ni tako huda, lahko pa se izkaže, da ste jo izrazili ravno pravi trenutek. Največ vpliva imamo na to, kako bomo v prvi vrsti poskrbeli zase. Začnite to početi prej, preden stiske postanejo intenzivnejše.

Izpovejte se partnerju, prijateljici, mami, tašči, dedku ali pa neodvisnemu strokovnemu osebju, npr. zdravniku, svetovalcu, babici v patronažni službi, medicinski sestri, psihologu, psihoterapevtu in navsezadnje meni –  s sporočilom na kontaktnem obrazcu.

Stiske so rešljive, še posebej, če jih pravi čas prepoznamo in o njih spregovorimo.