Postaviti se zase je veščina, s katero izražamo svoje pravice in občutke, svoja stališča in prepričanja in to počnemo na socialno sprejemljiv način. Če smo prepričani, da nimamo pravice do lastnih občutkov ali mnenj, lahko interakcije z ljudmi postanejo vir stresa in neprijetnih občutkov. Kako se postaviti zase lahko v literaturi najdemo tudi pod imenom asertivnost.
Kako se postaviti zase je pomembno vprašanje takrat, ko:
- moramo podati drugačno mnenje kot sogovornik,
- ko moramo sodelovati z ne sodelovalnimi osebami,
- ko se moramo ukvarjati z ljudmi, ki nas želijo okriviti,
- ko se moramo pogajati,
- ko se moramo kdaj pritožiti,
- ko moramo izraziti svoje želje,
- ko moramo postaviti meje,
- ko izražamo jezo.
Zakaj se je tako težko postaviti zase?
Posamezniki, ki se težje postavijo zase, so običajno mnenja, da:
- morajo drugim ugajati,
- je potrebno vedno biti prijazen
- je potrebno vedno biti na voljo,
- je potrebno potrebe drugih postaviti pred svoje potrebe,
- so drugi bolj pomembni kot mi,
- če se bodo postavili zase, bodo drugi jezni,
- če se bodo postavili zase, jih bodo drugi zavrnili/zapustili,
- če se bodo postavili zase, bodo izpadli nesramni in sebični.
Nemalokrat pa se zgodi, da občutimo pritisk in stres, čeprav se nam zdi, da v okolju nihče ne pritiska na nas. Takrat se vprašamo ali te zahteve prihajajo od nas samih?
Katere so moje notranje zahteve?
Notranje zahteve so lahko zelo velik dejavnik, ki vpliva na povišanje tesnobe in drugih neprijetnih čustev v naših življenjih. S tem pa tudi nižanje kakovosti našega življenja. Opazimo jih lahko v obliki: ”To še moraš narediti”, ”Hitro naredi”, ”Pohiti”, ”Bolj dobro moraš narediti”, ”Bodi najboljši/a”, ”Za vse moraš poskrbeti”, ”Še več moraš narediti”, ”Ugajaj”, ”Izpolni vse obljube”, ”Ustreži”, ”Popravi”. Lahko pa jih zaznamo tudi v obliki ”Če,…”: ”Če ne boš hitro naredil/a, si nesposoben/a.” ali ”Če ne ugajaš, te bodo zapustili”….itd.
Notranje zahteve nas pogosto usmerjajo k še večjem porabljanju energije kot smo je zmožni kot tudi k izvajanju vedenj, ki smo jih ”ustvarili” in jih uporabljamo za lajšanje stisk ob zahtevah. Kar pa ni nujno, da je funkcionalno in dobro za nas!
Ko ob notranjih zahtevah občutimo pritisk in tesnobo, se trudimo, da bi to tesnobo znižali. To pomeni, da je naše vedenje usmerjeno k uresničitvi tem zahtevam, ker se ob njih počutimo tesnobne. Pa je sploh možno ugoditi vsem tem zahtevam? So te strategije na dolgi rok funkcionalne?
Problem ”autopilota”
Opažam, da ljudje sploh ne prepoznajo svojih notranjih zahtev ali pa so že tako dolgo na ”autopilot” življenju, da se ne vprašajo več ali je jih je sploh nujno potrebno zadovoljiti. Veliko stvari v življenju se ne vprašamo več, zato nam je lahko včasih težko priti v stik s sabo. To nam onemogoča, da sploh razumemo, kaj v življenju potrebujemo, kaj čutimo in kako lahko to izrazimo.
Prepoznavanje lastnih čustev, misli, mnenj in stališč je prvotnega pomena pri postavljanju zase. Na ta način lahko tudi odločamo, ”katere bitke bomo bili” in katerim se bomo izognili – na funkcionalen način. Ne na tistega, kjer se izogibamo neprijetnim čustvom zaradi teh zahtev. Potreben je načrt za spremembo vedenja v bolj funkcionalna in psihoedukacija o izkrivljenih in nerealnih prepričanjih o nas in o svetu. Če vidite, da tega ne zmorete sami, ste vabljeni na svetovanje oziroma nekaj srečanj, na katerih naslovimo vse izzive pri postavljanju zase.