Pred leti smo se v oddaji TOPštudent pogovarjali o temi: čustva v vsakdanjiku in njihovem razumevanju. Da bi ponovno ozavestili, kako so pomembna, si lahko preberete spodnji povzetek pogovora.
Zakaj je razumevanje naših čustev pomembno za naše življenje?
Čustva so pomemben del našega življenja, saj z njimi vrednotimo sebe in svet okoli nas. Nosijo tudi pomembna sporočila o naših potrebah, motivih, raznih situacijah in dogodkih ter zdravju. Ne moremo jih izbrisati, prisotna so v našem vsakdanjem življenju. Čustva so kot kompas življenja, zato je pomembno, da jih razumemo. Bi pa rekla, da se še premalo ukvarjamo s svojimi čustvi.
Čustva v vsakdanjiku
Prijetna čustva
Med prijetna čustva spadajo veselje, sreča, zadovoljstvo, ljubezen, itd. Običajno ljudje stremimo k temu, da bi jih kar se da pogosto občutili in jih ne označujemo kot nekaj nevarnega, toksičnega ali neprimernega. Te običajno sprejmemo in smo z njimi OK. Po drugi strani pa nam to ne uspeva najbolje z neprijetnimi čustvi.
Neprijetna čustva
Med neprijetna čustva spadajo strah, jeza, sram, krivda, razočaranje in žalost. Vsako občutje oziroma čustvo se pojavi z razlogom. Priporočala bi, da prisluhnemo svojemu telesu in skušamo razumeti kdaj se ta čustva pojavijo in kaj nam sporočajo. Pogosto imamo težave z občutenjem, izražanjem in sprejemanjem strahu in jeze.
Jeza
Najprej naj povem o jezi to, da je popolnoma zdravo ter normalno čustvo in ne toksično, kot je veliko ljudi prepričanih. Z jezo sporočamo, da je neka oseba prešla naše meje oziroma da želimo, da druga osebi spremeni svoje vedenje/obnašanje. Z jezo izražamo tudi svoje želje in pogoje, sicer le to na socialno sprejemljiv način (tako da drugemu ne škodujemo). Koristna je tudi kadar moramo opraviti kakšno delo, nas aktivira in usmeri proti cilju/tarči. Sporoča nam torej veliko pomembnih stvari.
Strah
Tudi strah je seveda popolnoma normalno čustvo. Je preživetvenega pomena v naših življenjih, nanj pa se običajno odzivamo po principu beg/boj/zamrznitev odziva. To so normalni odzivi, lahko pa v pretirani uporabi enega (npr. beg) vodijo v izogibanje določenih (sicer pomembnih za nas) situacij in s tem na dolgi rok slabšajo kakovost našega življenja in ga omejujejo. Tudi pretiran zamrznitven odziv lahko vodi v manj funkcionalna vedenja in posledično v to, da se ne postavimo zase in da ne izpeljemo nekih stvari, ki smo si jih zadali.
”Slabo počutje”
Slabo počutje je potrebno definirati. Bolečina (sploh nepojasnjena oziroma neutemeljena) je prvi znak za obisk zdravnika. To da se slabo počutimo ima nek pomen. Lahko je povezano z naših zdravjem, potrebami, odnosi in vrednotami. Torej ne, ni se nam treba izogibati slabem počutju, potrebno se je kdaj poglobiti in prisluhniti svojemu telesu kaj nam sporoča ter pridobiti zdravniško pomoč.
Prepričanja o doživljanju čustev
”Določenih čustev (sploh neprijetnih) ne bi smeli čutiti. Določena čustva niso normalna.”
To je najpogostejše prepričanje glede neprijetnih čustev in lahko močno vpliva na vedenje posameznika in s tem kakovost njegovega življenja. Tako prepričanje lahko imamo tudi za prijetna (npr. da ne bi smeli čutiti veselja, ker si ga ne ”zaslužimo”). Najlažje bi bilo vsem povedati in pri človeku doseči, da so vsa čustva normalna in da si jih dovolimo čutiti. Z ljudmi delam v tej smeri, da jih poučim o čustvih in preko tega razumevanja sebe. Od tu pa iščemo usmeritve oziroma bolj funkcionalne in ustrezne odzive na čustva in občutke.
”Ves čas moraš biti pozitiven, če nisi, si čuden”.
Prva zelo pomembna stvar, ki je na žalost še vedno prisotna v naši družbi, je stigma. Duševne težave so še vedno tabu tema in zato ne radi govorimo o njih. Strah nas je, da bi nam pripisali ”norost” ali pa da bomo za večno zaznamovani (izločeni iz družbe).
Pogosto težave skrijemo, ker družba pritiska na nas, da smo ves čas ”pozitivni”, lahko pa da smo tako bili vzgojeni. Ko tega ne zmoremo, se pa še dodatno kritiziramo, da ne znamo biti srečni, kot ostali ljudje. Takrat si na svoja ramena naložimo grozno veliko breme, ki ga veliko ljudi ne zmore nositi. Sicer pa logično da ne, ker je res težko.
”Čustva in občutke lahko kontroliramo in se o njih odločamo.”
S počutjem, občutki in čustvi je tako, da se ne moremo ravno odločiti, kako se bomo počutili. Na nek način smo soodgovorni za vrsto čustva, ki ga občutimo. Sami smo odgovorni za čustveno reakcijo – s tem mislim naš kognitivni aparat, ki da situacijam pomen in pomembnost. Doživeto je kot avtomatsko, ampak ni čisto tako.
Sami se odločamo kako bomo reagirali na čustvo, na samo čustvo pa nimamo vpliva. Torej, ne moremo se npr. odločiti, da ne bomo čutili strahu ali pa, da bomo npr. naslednji teden samo srečni ter veseli in nič žalostni ali jezni.
Čustva v vsakdanjiku in prepoznavanje
Pri prepoznavanju je pomembna pozornost, ki jo usmerimo na telo oziroma občutke, ko se ti zgodijo. A da bi jih bolje prepoznali moramo čustva tudi poznati, jih poimenovati, razumeti kdaj se pojavijo, itd. Pomaga nam torej čustvena pismenost in pozornost usmerjena na telo, zato da lahko opazimo kje se je čustvo pojavilo in čemu bi to pripisali. Temu običajno sledi reakcija.
Na žalost se določenih čustev želimo znebiti. Najraje bi imeli le veselje, srečo in nič jeze, strahu ali sramu. Pomembno je, da se na čustva odzivamo funkcionalno, ustrezno in koristno. Vedenje je tisto, ki ga lahko usmerjamo.
Čustva v vsakdanjiku in soočanje
Kratkoročne rešitve so potlačevanje, ignoriranje ali neko nefunkcionalno in nesprejemljivo vedenje, ki pa na dolgi rok ne pomaga. Med dolgoročne rešitve spada sprejemanje občutij, ki se sicer sliši bolj enostavno kot je, a pripomore k temu, da se ne borimo več z nečim, kar ne moremo izbrisati iz naših življenj. Pomaga tudi seveda pogovor s psihologom, če ocenimo, da sami ne zmoremo, saj v tem ni nobenega sramu, navsezadnje smo le ljudje.
Kako izbrati ”pravo” rešitev?
Vsekakor obstajajo rešitve, a ne bi jim rekla, da so ”prave”. Prva je ta, da se o čustvih poučimo. Najpogostejša stvar, ki jo v terapevtskem procesu počnem s klienti je čustvena pismenost, nato pa prepoznavanje in razumevanje čustev pri sebi. Kakšna je njihova vloga, zakaj so pomemben del naših življenj, kdaj in kako se na njih odzivamo, itd.
Potem pa je dobro, da poizkusimo več stvari in izberemo tisto, ki nam ustreza in je hkrati socialno sprejemljiva (to velja predvsem za jezo). Sicer o tem kako izbrati pravo, je odvisno za katero čustvo gre in kaj človek z njim počne.
Čustvena stiska
Ko smo v čustveni stiski, v večini primerov s prstom kažemo na osebe, ki so nam zelo blizu in takrat težko govorimo o sebi. Morda naše bližnje celo kaznujemo na različne načine, velikokrat uporabimo molk. Kaj se takrat dogaja v nas? Zakaj težko pogledamo vase?
V čustvenih stiskah ali bolje rečeno na čustvene stiske se ljudje različno odzivamo. Nekateri resda težko govorijo o sebi, a so tudi ljudje, ki se zlahka zaupajo. Kadar pa se zapremo vase ali pa obtožujemo druge pa lahko to pomeni, da nismo pripravljeni bolj konstruktivnega spoprijemanja z nastalo situacijo. Mogoče so nam čustva tuja in pravzaprav ne vemo kaj čutimo, mogoče tega ne znamo izraziti in se hkrati bojimo, da nas drugi ne bodo sprejeli.
Ali obstaja način s katerim prepoznaš druge v stiski in potem lahko ponudiš ustrezno podporo?
Ljudi v stiski opazim predvsem po njihovem vedenju, govorjenju in delčku mišljenja, če mi je ta dostopen. V večini primerov dokler ljudje ne spregovorijo, nimamo dostopa do mišljenja oziroma njihovih misli. Imamo pa dostop do kakovostnih informacij o prepoznavanju najpogostejših duševnih motenj kot so depresija, anksioznost in stresne motnje.
Z njimi si vsi lahko pomagamo prepoznavati rizična vedenja, ki kažejo na to, da oseba ni OK oziroma je morebiti v stiski. Ta so dostopna na NIJZ, sicer pa ustrezno podporo nudimo strokovnjaki, predvsem psihologi, psihiatri in psihoterapevti, ki smo za tovrstne stvari primerno usposobljeni.