Izgorelost je proces samoizčrpavanja, ki se kaže kot velika potreba posameznika, da dosega visoke zunanje in notranje standarde, skozi pretirano delovno in čustveno angažiranost.
Razvija se postopoma, kar lahko traja več let. Običajno predhodno pride do delovne izčrpanosti, k temu pa se pogosto pridružijo drugi stresni osebni dogodki. Izgorelost se pogosteje razvije pri osebah, ki ne znajo postaviti mejo in reči ”NE”.
Izgorelost lahko na enostaven način ponazorimo tudi z metaforo o ugašanju sveče: njen plamen ne more biti svetel in ne more goreti, če ni ustreznih pogojev (kisika). Če ni pogojev oziroma ko se izčrpajo, sveča sčasoma samo še tli in nato dogori in izgori. Enako je s človekom.
—Citat iz priročnika Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ)
Razvoj izgorelosti je kompleksen, v veliki meri pa je povezan s sledečimi dejavniki tveganja:
- vzgoja s pogojevano ljubeznijo,
- samovrednotenje po dosežkih,
- deloholizem,
- perfekcionizem,
- pretirana občutljivost na kritiko,
- pretirana odgovornost,
- preobčutljivost na izgubo.
Za ohranjanje zdravega telesnega ravnovesja moramo ljudje znati uravnavati med stanjem čilosti in preutrujenosti. Kadar pa tega ravnovesja ne zmoremo več ohranjani pa lahko preide v razvoj izgorelosti, ki je sestavljen iz 3 faz:
- Faza izčrpanosti
- Faza ujetosti
- Adrenalne izgorelosti (k čemer pogosto sledi še adrenalni zlom)
1. faza: izčrpanost
Znake 1. faze – izčrpanosti – delimo na čustvene, telesne, kognitivne in vedenjske. Posamezniki v tej fazi običajno občutijo čustvena nihanja, depresivnost, tesnobo, občutke manjvrednosti, kronično utrujenost, bolečino in izgubo energije. Ob teh občutkih povečajo vedenje v smeri deloholizma in se hkrati začno umikati od ljudi. Potrebe drugih ljudi postavljajo pred svoje in ne zmorejo postaviti osebnih mej in reči ”ne”. Na kognitivnem področju se začenja prepoznavati duševna utrujenost in manjša kognitivna prožnost.
2. faza: ujetost
Znake 2. faze – ujetosti – prav tako delimo na čustvene, telesne, kognitivne in vedenjske znake. Pri posameznikih v drugi fazi se običajno še povečujejo vsi že obstoječi čustveni znaki iz 1. faze, bolečina in kronična utrujenost se stopnjujeta. Ker posamezniki ne znajo odnehati se deloholizem povečuje in s tem še več upada energije. Pojavijo se tudi občutki globoke krivde, jeze, razočaranja ter nihanje samopodobe. Na kognitivnem področju je opaziti težave s spominom in koncentracijo.
3. faza: adrenalna izgorelost
Znaki 3. faze – adrenalne izgorelosti – so poglobljeni znaki prvih dveh faz, k čemer se pridruži padec imunskega sistema in večja dovzetnost za druge bolezni. Posamezniki v tej fazi običajno ne zmorejo več delati in pričnejo z mirovanjem. Poveča se tesnoba in izogibanje ljudem – z drugimi prekinejo vse stike. Občutek varnosti izgine, prav tako motivacija in občutek za čas. Težave s spominom in koncentracijo so še vedno prisotne.
Nenazadnje pa lahko oseba po vseh fazah doživi še adrenalni zlom, ki pomeni popolni padec imunskega sistema in delovanja HPA (stresne) osi zaradi česar posameznik obleži.
Kako si lahko pomagam?
Dobra preventiva pri izgorelosti je skrb zase. To pomeni, da si moramo vzeti dovolj časa za počitek in sprostitvene dejavnosti. Zdravje skušamo ohranjati na tak način, da poiščemo ravnovesje med obremenitvami in razbremenitvami, pri tem pa ne smemo pozabiti, da sem spada tudi postavljanje mej in ne samo počitek in rekreacija. Postavljanje prioritet in načrta za uresničitev ciljev je veščina, ki se jo običajno moramo naučiti, zato da načrt izpeljemo brez da bi oškodovali svoje zdravje.
Če tega ne znamo, lahko pomoč poiščemo pri strokovnjakih, ki se s tem ukvarjajo (npr. razni coachingi ali psihologi). Zelo pomembno pa je potrebno poudariti tudi odnos do počitka – le tega sprejmimo odprtih rok in si včasih privoščimo le poležavanje, četudi nas obiščejo občutki kridve in nelagodja. Pustimo, da pridejo in odidejo. Skrb zase pa lahko izvajamo na različne načine – tako da se vključujemo v aktivnosti, ki nas veselijo in sproščajo ter da znamo poiskati ravnovesje med delom in osebnim življenjem. Pri tem nam lahko pomaga čuječnost, s katero krepimo prisotnost v sedanjem trenutku in sprejemanje trenutkov in življenja, takšnega kot je.
Kaj pa, če sem že izgorel/a?
Če pri sebi prepoznavate znake iz katerekoli faze izgorelosti je dobro, da poiščete strokovno pomoč – psihologa, psihoterapevta ali (in) zdravnika. Za pogovor pri meni se lahko naročite preko naročilnega obrazca ali pa mi pošljete elektronsko sporočilo na neva@psihologika.si.
Če pa ste strokovni delavec na področju duševnega zdravja, pa si lahko preberete moj strokovni članek Psihoterapevtova skrb zase kot preventiva pred izgorelostjo objavljen v reviji Kairos. V članku poudarjam skrb zase med strokovnjaki, ki delajo z ljudmi, da bi se kar se da izognili neredkem pojavu – izgorelosti.
Več o izgorelosti in njenem procesu nastajanja pa si lahko preberete tukaj: