Odgovor na vprašanje ”Kako izbiramo partnerje?” ni enostaven. Pogosto se to vprašamo šele, ko pridemo do problemov v odnosu. Problem v izbiri partnerja/ice pogosto povezujemo s tem, da je problem v partnerju/ici in ne v naši izbiri. Večinoma smo ljudje zelo zainteresirani, da bi našli partnerja/ico, da bi bili zaljubljeni ter da bi imeli ljubezen, toplino, varnost in sprejemanje. Ko pa temu ni tako, pogosto razloge iščemo onkraj odnosa – v partnerju/ici. Ker nismo zadovoljni, ker čutimo neprijetna čustva in ker nam nekaj ni všeč, posledično razvijemo različna vedenja, s katerimi želimo partnerja/ico kontrolirati. Na način, da bi zadovoljil/a vse naše potrebe (fiziološke in psihosocialne) in se na nas odzival/a, kot si mi želimo in potrebujemo. In v tej kontroli pogosto nastane problem.
Kako izbiramo partnerja/ico je povezano z zaljubljenostjo
Odločitev o izbiri partnerja ni enoznačna. Nanjo vplivajo naše osebnostne lastnosti, želje, izkušnje, samopodoba, stil navezanosti, družinsko okolje ter prepričanja in stališča glede ljubezni in partnerskega odnosa kot takega.
Na podlagi tega se je bolj smiselno vprašati ”Zakaj vztrajamo v partnerskem odnosu?”, bolj kot pa da si glavo belimo z določanjem specifičnih vzrokov naše zbire partnerja. Četudi najdemo odgovore na ”Zakaj sem si izbral/a takšnega/o partnerja/ico?”, pa pogosto ne vemo, kaj naj s tem odgovorom naredimo. Sploh če smo naleteli na težave v partnerskem odnosu in jih ne znamo rešiti. Poleg vsega, pa je izbira partnerja tudi precej povezana z zgodnjo fazo v procesu spoznavanja – zaljubljenostjo.
Zaljubljenost in vztrajanje v odnosu
Izbiro partnerja pogosto preveč povezujemo z občutki zaljubljenosti. Kaj počnemo, ko smo zaljubljeni?
Ko smo zaljubljeni:
- bolj verjamemo v ”prince in princese na belem konju”,
- bolj nas oseba (partner/ica) zanima,
- lažje spregledamo pomanjkljivosti,
- bolj poslušamo in skušamo razumeti,
- bolj sprejemamo razlike,
- bolj smo sproščeni,
- manj kontroliramo,
- bolj se prepuščamo,
- bolj smo prilagodljivi,
- bolj smo prisotni, itd.
Takrat običajno tudi še ni problemov. Takrat se nam zdi naša izbira super, polna prijetnih čustev in dogodivščin. Kasneje pa se v odnosu ”prikažejo” drugi vidiki nas in partnerja/ice kot osebe in bolj pride v ospredje odraz tega, kakšni v resnici smo, kaj želimo in kaj pričakujemo. Pogosto ljudje rečejo: ”Vse je bilo v redu, dokler nisem zares spoznal/a kdo je on/a”. Zakaj pa tega ne spoznamo že na začetku? Zakaj to ugotovimo kasneje? Kaj se spremeni? Ali se mi spremenimo? Ali se naš/a partner/ica spremeni?
Zgodi se to, da se zaljubljenost konča. Hormoni se umirijo in bolj pride v ospredje odraz tega, kakšni smo. Ampak ne zato, ker bi se spremenili, temveč zato, ker smo takšni v resnici. Takšni smo nekako od vedno. Te stvari pridejo v ospredje, ker se mogoče nehamo truditi, mogoče pretvarjati, olepševati, mogoče pride do težkih dogodkov, naveličamo se. V resnici zadihamo od cele hormonalne faze in pristanemo na realnih tleh – v čisto življenjskem kontekstu. In takrat pridejo na plano naše prave potrebe, pričakovanja in želje in od partnerja/ice pričakujemo, da se bo vse rešilo. V teh trenutkih lahko zaradi različnih razlogov začnemo kontrolirati.
Kontrola v partnerskem odnosu
Vsi ljudje imamo potrebo po kontroli. Zakaj? Zakaj bi sploh želeli nekaj kontrolirati?
Kontrola – izogib neprijetnim občutkom
Vprašajte se, kako se počutimo, ko nimamo stvari pod kontrolo – neprijetno. Pogosto tesnobno, lahko pa tudi jezno, razočarano in žalostno. Ker se želimo neprijetnim čustvom izogniti, razvijemo vedenja, s katerimi poskušamo kontrolirati. Pa v resnici res lahko vse kontroliramo? Lahko ljudi kontroliramo? Nekateri boste pomislili na manipulacijo, kot strategijo vplivanja in kontroliranja ljudi. Tudi to je vedenje in ni nujno, da nam bo vedno uspelo. Torej, ali lahko v resnici res kontroliramo ljudi? Ne moremo, vsaj ne pod iluzijo o kontroli, ne na takšen način. Kako vi skušate kontrolirati partnerski odnos, da bi ubežali čustvom?
Kontrola – zadovoljevanje potreb in želja
Drugi vzgib, zaradi katerega pogosto želimo kontrolirati situacije in ljudi je ta, ker želimo, da so naše potrebe in želje zadovoljene. Pazimo, potreba in želja nista ista stvar. Potrebe so večinoma nekaj nujnega za preživetje, medtem ko so želje nekaj, kar ni nujno za preživetje. Npr. potreba po sladoledu ni nujna za preživetje (sploh ni potreba), ampak gre za željo po sladoledu. Potreba po hrani pa je nujna. Kakšno hrano pa – želimo –, pa določajo naše preference, izkušnje, itd. Potrebe, ki jih ima človek niso samo fiziološke (ki so najbolj nujne za preživetje), temveč so tudi psihološke. Pa ločite pri sebi, kaj najbolj potrebujete? Za katere potrebe pričakujete od partnerja/ice, da jih bo zadovoljil/a?
Kontrola – zadovoljevanje psiholoških potreb
Psihološke potrebe so potreba po varnosti, stabilnosti, sprejetosti, pripadnosti, ljubezni, itd. Potreba po varnosti je sploh pomembna, saj se po različnih relacijskih teorijah (ki se ukvarjajo z odnosi) sploh ne moremo razvijati v zdravo osebnost, če nimam omogočenega varnega in stabilnega okolja. Kar v praksi tudi precej drži. Pričakujete od partnerja/ice, da bo vedno zadovoljil vaše psihološke potrebe? Tudi te, ki v otroštvu oziroma preteklosti niso bile najbolj ustrezne zadovoljene ali pa sploh niso bile?
Kontrola – občutek moči
Da bi ubežali občutku nemoči, manjše vrednosti ali pa bi radi povišali spoštovanje in ugled v odnosih, ljudje kontroliramo situacije in druge ljudi, da bi s tem pridobili moč. Pa jo v resnici res dobimo? Pogosto se v ozadju potrebe po moči skrivajo neprijetna čustva, pred katerimi bi radi ubežali. Konec koncev, kdo pa bi se rad počutil nemočnega in manjvrednega? Problem je, ker se doživljanja in izražanja teh neprijetnih občutkov neustrezno lotevamo. Partnerstvo, v katerem ima eden (pre)več moči na drugim, bo težko na dolgo rok zdravo funkcioniralo. In zopet, kontrola je tukaj tista, s katero želimo vplivati na partnerja/ico in naš odnos. Kako se vi skušate uveljavljati v partnerskem odnosu? Na kakšen način kontrolirate odnos, da bi prikazali svojo moč, svoj prav?
Kaj imata skupnega kontrola in to, kako izbiramo partnerje?
Pogosto lahko s kontrolo želimo doseči nekaj, kar nam ”manjka”. In glede na to kakšnega/o partnerja/ico smo izbrali, lahko tudi (ne)hote pričakujemo, da bomo lahko to v odnosu uveljavili. Včasih lahko z izbiro partnerja želimo nadomestiti in zadovoljiti potrebe, ki niso zadovoljene, mogoče že celo življenje ne. In na tem mestu se je pomembno vprašati, zakaj ostajamo v določenih odnosih? Ko se pojavijo problemi, se pogosto vprašamo: ”Kaj je narobe z mojim/o partnerjem/ico?”. Sprašujemo se:
- Zakaj partner/ka ne zadovoljuje mojih potreb?
- Zakaj mi konstantno ne izkazuje ljubezni?
- Zakaj ne prepozna vseh mojih želja in potreb?
- Zakaj nas ne sliši in ne razume?
- Zakaj mi ne ustreže?
- Zakaj najina ljubezen ne zmore in ne reši najinih težav?
- Me sploh ima rad/a?
- Zakaj ljubezen ni dovolj?
- Je to sploh prava ljubezen?
Vsi si želimo, da bi nam partnerji/ice ustregli
In ker bi želeli, da partner/ka ustreže našim pričakovanjem in podobam o partnerstvu, v katere verjamemo, začnemo kontrolirati. Npr. ko nas partner/ka ne pokliče, smo mogoče tesnobni in ga/jo krivimo za naše počutje. Ker bi se radi znebili teh občutkov rečemo: ”Če bi me imel/a rad/a, bi me poklicala.” ali pa ”To je znak, da mu/ji nič ne pomenim.” In potem, ko partner/ka pride domov izpeljemo agonijo o tem, kako nas nima rad/a (ali kaj podobnega). S tem skušamo kontrolirati to, da bo naslednjič poklical/a, da nam dokaže, da nas ima rad. V prvi vrsti, pa se sploh ne gre o ljubezni, temveč o doživljanju lastnih neprijetnih čustev (npr. o tesnobi). Poleg tega, pa se aktivira še prepričanje o partnerstvi in ljubezni, da partner s klici dokazuje ljubezen. Partnerji/ice lahko zato pogosto ”plačajo ceno”, kupili pa niso nič in niti račun jim ni bil izstavljen. Je to realno?
Je kontrola partnerja/ice res učinkovita?
Pomislite kaj vi počnete, ko vam nekaj ni všeč, ali pa vam je neprijetno, v to pa vpeljete partnerja/ico. Kaj takrat počnete? Na kakšen način skušate kontrolirati?….
……In glej ga zlomka, partner/ica na podlagi naše kontrole še vedno ne spremeni vedenja – in potem pomislimo ”Res me nima rad/a, zakaj se mi to dogaja”?, ”Ali se bova ločila tako kot moja starša?” ”Spet sem si našel/a takšnega/o partnerja/ico, ki mi to počne”.
V čem je v resnici problem? Je res kriv/a partner/ica? Je res ključno to, kako izbiramo partnerje? Ali pa se gre za nas, da od partnerjev pričakujemo, da bodo rešili tudi vse naše stiske, ki so povezane morda z našo vzgojo, našimi zgodnjimi odnosi, samopodobo in subjektivnimi prepričanji o ljubezni? In s tem samo potrjujejo, kdo smo in kakšni smo mi?
Delo na sebi in ohranjanje partnerskega odnosa
Do sedaj smo lahko ugotovili, da obstajajo dejavniki, ki vplivajo na to, kako izbiramo partnerje. Da bi se v partnerskem odnosu počutili zadovoljni, srečni, varni, stabilni, upoštevani, slišani, razumljeni, pa ni (vedno) naloga partnerja/ice. Zaradi pričakovanj do partnerskega odnosa razvijemo vedenja, s katerimi želimo kontrolirati tudi tiste vidike odnosa, za katere bi (morali) poskrbeti sami. Z delom na sebi. Takrat bi mogoče ugotovili, da naš/a partner/ica ni kopija naših staršev in če smo v ponavljajočem nezdravem odnosu, da ga lahko prekinemo in delamo na sebi. Na ta način si povečamo možnost, da bomo naslednjič vstopali v bolj zdrav odnos, brez kontrole, ki bo bolj poln, brez da bi pričakovali od partnerja/ice, da nam bo to omogočil. Poizkusite.
Če niste prepričani ali bi zmogli sami, pa vedno vabljeni v varen prostor za raziskovanje in delo na sebi ali pa partnersko terapijo.
Raziskovanje tega, kako si izbiramo partnerje in delo na sebi se poplačata.