Osebnostne motnje so motnje, za katere je značilna skrajna poudarjenost nekaterih osebnostnih potez. Tako poudarjene osebnostne poteze so relativno trajne in nespremenljive. Zaradi njih je človekovo vedenje, mišljenje in čustvovanje povezano s težavami v odnosih s soljudmi in družbo. Sam človek ali pa njegova okolica pa zaradi tega trpi. Zaradi izraženosti teh potez lahko pogosto drugi ljudje ob njih doživljajo stisko, pogosto pa trpijo tudi sami.
Klasifikacija osebnostnih motenj
V svetu obstajata dve klasifikaciji. To sta MKB -10 – Mednarodna klasifikacija bolezni in DMS – V, ki je diagnostični statistični priročnik duševnih motenj.
Osebnostne motnje: MKB – 10
MKB – 10 razdeli osebnostne motnje (OM) v 3 klastre:
| Klaster A | Klaster B | Klaster C |
| Paranoidna | Antisocialna | Izogibajoča |
| Shizoidna | Mejna (čustveno nestabilna)/borderline | Odvisnostna |
| Shizotipska | Histrionična | Obsesivno kompulzivna |
| Narcisistična |
Klaster A izstopa po ”čudaškosti”, klaster B po ”dramatičnosti” in klaster C po anksioznosti. Večinoma gre za vzorce vedenja, mišljenja in čustvovanja, ki so bolj izraziti po klastrih.
Osebnostne motnje: DSM – V
Osebnostne motnje najdemo pod enakim imenom, s tem da so kriteriji za postavitev diagnoze nekoliko bolj strogi. Kriteriji se tudi bolj fokusirajo na vidike delovanja človeka (čustveno, kognitivno in vedenjsko) kot pa na same simptome določene motnje. V določenih delih sveta se države različno odločajo, kakšno klasifikacijo uporabljajo.
Razvoj osebnostnih motenj
Na razvoj osebnostnih motenj vpliva genetska preddispozicija, čeprav za več motenj strokovnjaki niso mogli odkriti jasnih vzrokov. Pomembno vpliva seveda tudi okolje in odnosi z ljudmi v bližini posameznika. Veliko teorij poudarja pomembno zgodnjih odnosov dojenčka in otroka in njegovih staršev oziroma pomembni drugih v njegovem življenju. Več pomembnih avtorjev in z njimi tudi teorij, je prispevalo k razumevanju nastanka in razvoja osebnostnih motenj (npr. Freud, Mahlerjeva, teorije objektnih odnosov, teorije strukture in organizacije osebnosti – Kernberg, teorije navezanosti – Bolwby in Ainsworth, interpersonalne teorije, kognitivno vedenjski model in teorije neprilagojenih shem).
Na podlagi teh teorij so razvile tudi psihoterapetvske šole (smeri). Tako teorije osebnosti vrednotimo kot temelje, na katerih sloni razumevanje delovanja človeka. Na podlagi teh temeljev, pa so opredeljeni tudi načini psihoterapevtske obravnave in s tem tudi smer obravnave in terapevtske tehnike.
Zelo pomembne pa so v klinično psihološki diagnostiki, kjer strokovnjaki skušajo opredeliti kompleksno naravo osebnostnih motenj oziroma postaviti diagnozo. Pri tem uporabljajo različne psihodiagnostične pripomočke in teoretska izhodišča, ki so nastala na podlagi teh teorij in modelov.
Osebnostne motnje v psihoterapiji
Malo posameznikov se vključi v psihoterapijo, na način, da bi vedeli, da imajo osebnostno motnjo. Nekaterim pa je diagnosticirana s strani psihiatra in kliničnega psihologa in so z diagnozo ozaveščeni. V psihoterapevtskem procesu pogosto obravnavamo druge (sekundarne) težave. Ljudje npr. pridejo zaradi depresije, anksioznosti, težav z odnosi, malokrat alkoholizem in zlorabo drog, saj se za to zahteva kontrolirano zdravljenje, itd. Te nastanejo zaradi določenega načina delovanja posameznika v povezavi z drugimi dejavniki (npr. stresni dogodki, krize, ločitve, smrt bližnjih, itd). Pri tem lahko osebnostna motnja določene težave potencira ali njihovo reševanje oteži.
V psihoterapiji ne postavljamo diagnoz osebnostne motnje, lahko pa posameznike seznanimo s tem, da so določene lastnosti intenzivneje poudarjene. Posamezniki običajno opazijo, da je npr. njihova kontrola impulzov okrnjena – npr. da ni razvita boljša čustvena regulacija, da je prisotno pogosto impulzivno odločanje in vedenje, itd. Ampak to še ne pomeni, da ima nekdo osebnostno motnjo.
Za osebnostno motnjo je človek
Pomembno se je zavedati, da so ljudje z osebnostno motnjo (diagnosticirano ali ne) v osnovi ljudje. In v psihoterapevtskem procesu pogosto obravnavamo vsebine, ki jih tudi z ljudmi, ki nimajo osebnostne motnje. Vsekakor so lahko nekatere stvari bolj specifične, npr. terapija običajno traja dlje, več je lahko odpora do spremembe. Pogosto so manjši napredki veliki napredki in učimo se sprejemanja tega, da same osebnostne motnje ne moremo spreminjati. Lahko pa spreminjamo svoje vedenjske, čustvene in mentalne vzorce, ki prispevajo k boljši kvaliteti našega življenja in konec koncev tudi drugih.
Ne pozabimo, da so ljudje z osebnostno motnjo pogosto v stiskah, ob tem pa jim osebnostna motnja otežuje, da bi se bolje spoprijeli z življenjskimi izzivi.
Vsak človek si želi, da bi ga nekdo razumel, spoštoval in imel rad.