Samokritičnost in perfekcionizem sta popolnoma normalni človeški lastnosti zaradi katerih posameznik stremi k popolnosti, k stanju brez napak in k doseganju zelo visokih in pogosto nerealističnih ciljev. Čeprav sta lastnosti normalni, lahko ob pretirani izraženosti posameznika vodijo v nefunkcionalno delovanje. To ima lahko neprijetne posledice, ki nižajo kakovost posameznikovega življenja ali pa ga celo življenjsko ogrožajo.
Perfekcionizem najlažje definiramo kot lastnost, medtem ko se samokritičnost pojavlja kot notranji glas ob neuspelih poizkusih uresničitve ciljev. Je ponotranjen glas, ki izvršuje kritiko nad posameznikom. Za visoko perfekcionistično naravnane posameznike se lahko samokritika pojavlja na dnevni bazi življenja. To je lahko zelo naporno in težko, saj je za človeka nemogoče tako pogosto in tako dobro dosegati vse cilje in izpolnjevati vse zahteve.
Kako prepoznam samokritičnost in perfekcionizem?
Perfekcionizem najpogosteje prepoznamo kot notranje zahteve, da bi dosegali visoke standarde. Notranje zahteve lahko slišimo kot misli:
- ”Bodi najboljši/a”,
- ”Nisi dobro naredil/a”,
- ”Mora biti še boljše”,
- ”Bodi popoln/a”,
- ”Bodi prvi/a”,
- ”Izboljšaj”…
Včasih pa ljudje prepoznajo le občutke tesnobe oziroma strahu, razočaranja, jeze in sramu. Tako se na podlagi občutkov ravnamo in pomislimo, da je nekaj narobe ter da se moramo izboljšati. Opazimo lahko tudi naše vedenje, ki je venomer usmerjeno v dokončanje ciljev in v izpolnjevanje zahtev.
Notranje zahteve so lahko ob visoko izražene perfekcionizmu zelo nerealne in izkrivljajo realnost. V psihoterapiji jih naslovimo kot miselna izkrivljanja, kar pomeni, da niso odraz realnosti, temveč našega subjektivnega pomena, ki ga pripišemo mislim in dogodkom. Najpogostejša so:
- če ne bom popoln/a, me drugi ne bodo imeli radi,
- če ne bom popoln/a, me bodo drugi zapustili,
- če ne opravim vsega, sem nesposoben/a in nevreden/a,
- vedno moraš imeti cilje in jih vse izpolniti,
- napake so nedopustne,
- napake so za ”šibke” in ”nesposobne”,
- če ne bom dovolj dober/a, bom druge razočaral/a,
- moraš biti učinkovit/a,
- vsem moraš biti všeč,
- z vsemi se moraš razumeti.
S takim pripisovanjem pomena dogodkom ljudje izkrivljamo realnost. To lahko vpliva na pojav neprijetnih čustev in uporabo nefunkcionalnih vedenj, s katerimi želimo ta čustva ”pregnati”. Sama realnost običajno za človeka ni tako dramatična in težka, kot jo sami označimo z lastnimi miselnimi procesi – kar pa ni nujno v skladu z realnostjo.
Kako si lahko pomagam?
Običajno se ljudje poslužimo teh (manj ali ne funkcionalnih) načinov:
- skušamo odmisliti,
- preusmerjamo pozornost,
- se z mislimi in občutki borimo,
- ne razmišljamo in le delamo,
- ob neuspehih se krivimo,
- ob napakah se obsojamo,
- izkrivljamo realnost kot pogost način opazovanja in doživljanja sveta,
- pogosto smo samokritični kot odziv na perfekcionizem,
- slepo sledimo vsem mislim in pravilom, ki usmerjajo naše življenje.
Bolj funkcionalno bi bilo, da:
- začnemo ozaveščati naše miselne procese in mišljenje,
- se soočamo s čustvi bolj konstruktivno,
- se naučimo, da se ne rabimo odzvati na vsako zahtevo,
- se naučimo sočutja do sebe,
- prepoznamo pravila, ki se jih v življenju močno držimo in jih spremenimo v bolj funkcionalna,
- prepoznamo miselna izkrivljanja in jih skušamo prilagoditi realnosti,
- če ne znamo sami, poiščemo pomoč in s tem ne odlašamo.
Ob visoko izraženi samokritičnosti in perfekcionizmu se posamezniki pogosto soočajo z neuspehi, občutki krivde, strahu, jeze nase in razočaranja. Da bi se znebili teh občutkov, se še bolj trudijo in želijo biti še boljši – kar pa ne reši primarnega problema slabše samopodobe, ki je pogojena z dosežki in uspehi. Vodi v anskiozne motnje, depresijo, deloholizem in izgorelost ter vpliva na zdravje posameznika in njegove odnose.
Perfekcionizem ni zdrav način doseganja ciljev in zahtev kot tudi ni zdrav način soočanja z neprijetnimi občutki in razvijanja boljše samopodobe. Če bi si želeli bolj zdravega načina življenja se lahko vključite v svetovanje, kjer bolj konkretno naslovimo tovrstne težave.