Zadovoljevanje potreb v partnerstvu

Ena pomembnih stvari, ki lahko krepi partnerski odnos ali pa ga razdira, je zadovoljevanje potreb v partnerstvu. Zavedanje, katere potrebe so ključne za preživetje, s katerimi pa le vplivamo na kakovost našega življenja, je lahko ključnega pomena. Ljudje se pogosto ne zavedamo, da v partnerstvu zadovoljevanje potreb poteka na dnevni bazi. Ob tem lahko imamo do partnerja/ice visoka pričakovanja, katere potrebe in na kakšen način naj bi jih zadovoljil/a. V želji, da bi bile naše potrebe zadovoljene, pa smo pripravljeni uporabiti tudi nekonstruktivne in nefunkcionalne načine vedenja. Če v partnerstvu ne zadovoljujemo svojih potreb, jih ne poznamo in jih ne znamo zadovoljiti, ob tem pa mogoče še zadovoljujemo le potrebe partnerja/ice, potem bomo zagotovo nezadovoljni ali celo v duševni stiski.

Poznavanje in zadovoljevanje potreb

Fiziološke potrebe

Fiziološke potrebe so nujne za preživetje. To so potreba po hrani, pijači, spanju, spolnosti in kisiku. Načeloma imamo v sedanjem svetu oziroma življenju večinoma vsi zadovoljene osnovne potrebe. Če te niso zadovoljene, se v resnici ne moremo pomikati višje, k psihološkim potrebam in potrebi po (samo)uresničevanju (kot najvišji potrebi). Ali znate poskrbeti za svoje fiziološke potrebe? Si zagotovite ustrezno prehranjevanje in spanje?

Čeprav se nam zadovoljevanje osnovnih fizioloških potreb zdi samoumevno, pa temu pogosto ni tako. V partnerskem odnosu lahko pričakujemo, da nam bo partner/ica kuhal/a kosila in večerja in poskrbel/a, da bomo imeli dovolj kakovostnega spanca. Ali je to njegova/njena naloga? V prvi vrsti moramo znati poskrbeti zase in šele potem bomo lahko skrbeli za druge, vključno z našimi psihološkimi potrebami.

Psihološke potrebe

Različne psihološke teorije zagovarjajo različno število psiholoških potreb. Med najbolj omenjenimi najdemo potrebo po varnosti, stabilnosti, pripadnosti, spoštovanju, potrditvi, povezovanju in ljubezni. Nekatere teorije pa se z njimi ukvarjajo bolj odnosno – relacijsko. Tako lahko v literaturi najdemo besedno zvezo – relacijske potrebe -, ki v resnici naslavljajo psihološke potrebe. Relacijsko pomeni odnosno in se navezujejo predvsem na odnose z ljudmi. So tiste potrebe, ki jih imamo vsi ljudje in v povezavi z drugimi ljudmi, saj smo precej socialna bitja. Pogosto lahko psihološke oziroma relacijske potrebe poimenujemo kar psihosocialne potrebe.

Razumevanje psiholoških potreb

Relacijske teorije predpostavljajo, da je zadovoljevanje potreb eden najpomembnejših vidikov razvoja dojenčka in otroka. Če otrok nima omogočenega varnega in stabilnega okolja (to so okolje in odnosi v okolju), potem bo s težavo razvijal dobro samopodobo, ki je precej pomembna pri duševnem zdravju posameznika (otroka in odraslega). Prav tako bo tak otrok bolj pozoren na nevarnosti in grožnje, kar mu onemogoča, da bi se ”sprostil” in zadovoljeval najprej nujne potrebe in potem psihološke ter v resnici ”le bil otrok”. To, kako so bile naše potrebe zadovoljene v otroštvu, ima lahko velik pomen pri tem, kakšne odnose sklepamo kot odrasli. Kako smo navezani, kako zadovoljujemo te potrebe ter kako čustvujemo in se obnašamo, ko te potrebe niso zadovoljene. Smo bolj ”sproščeni” v odnosih ali smo ”bolj na preži”?

Posamezniki, ki kot otroci niso imeli ustrezno zadovoljenih potreb (najprej s strani staršev), lahko imajo nižjo samopodobo, so bolj kritični do sebe in hitreje vidijo nevarnosti in s tem pogosteje občutek tesnobe in drugih neprijetnih čustev. To se lahko kaže tudi v partnerskem odnosu, kjer so lahko pretirano obremenjeni s samim odnosom, veliko stvari si lahko jemljejo osebno in skrbijo glede tega, kakšen je odnos in kam vodi. Zaradi skrbi in tega, da se ne počutijo varne, skušajo pogosteje kontrolirati. To pa lahko negativno vpliva na odnos in s tem se potrjuje prepričanje, da odnosi niso varni. Obstajajo tudi drugi dejavniki, ki vplivajo na to kakšen partnerski odnos bomo tvorili, a ima zadovoljevanje potreb v otroštvu in kasneje v odrasli dobi, pri tem kar pomembno vlogo.

Kako zadovoljiti svoje potrebe?

Prvi korak je absolutno prepoznavanje tega, kaj nam manjka oziroma katere potrebe niso zadovoljene. Ko smo npr. lačni, to občutimo kot lakoto oziroma kot nek občutek v telesu. Na podlagi tega občutka smo motivirani, da bi v zvezi z njim nekaj naredili – npr. odšli do hladilnika in nekaj pojedli. Fiziološke potrebe ljudje bolj enostavno prepoznamo in jih običajno tudi bolj ustrezno zadovoljimo.

Kaj pa psihološke? Na enak način moramo znati prepoznati tudi to, kaj nam manjka na psihološkem in socialnem nivoju. Pomembno vlogo pri tem igra poznavanje lastnih čustev. Če npr. ustrezno prepoznam čustvo strahu, potem najverjetneje ni zadovoljena potreba po varnosti. Ko začutimo, da smo mogoče osamljeni in žalosti, potem lahko sklepamo, da bi nam družba drugih ljudi prav prišla. Če ne prepoznamo specifičnih občutkov, pa ljudje pogosto vseeno znajo povedati, da si npr. želijo povezanosti, družbe, spoštovanja, itd. In to so signali, da te potrebe niso zadovoljene. Problem ni v sami nezadovoljenosti, temveč v času in količini, kako dolgo te potrebe niso bile zadovoljene. Ali pa so bile zadovoljene v premajhni količini.

Problem lahko torej nastane pri tem: kdaj in kako zadovoljujemo svoje potrebe – predvsem prepozno, premalo ali pa sploh ne. In ko pri tem uporabljamo nefunkcionalna ali celo nezdrava in škodljiva vedenja.

Potrebe človek zadovoljuje vsak dan in je tudi zelo motiviran, da jih zadovoljuje. Tako fiziološke kot psihosocialne. Zatakne se nam lahko pri neustreznem prepoznavanju teh potreb in nefunkcionalnem vedenju, ki se kaže kot poizkus zadovoljevanja teh potreb. Nefunkcionalna vedenja so izogibanje, manipulacija, potlačevanje čustev, zadovoljevanje potreb drugih in ne svojih, itd. Druga in tudi nezdrava, škodljiva ter nevarna vedenja pa so: zloraba psihoaktivnih substanc, pitje alkohola, kajenje, razna pretirana seksualna vedenja, nasilje (fizično in psihološko), samopoškodovanje, itd.

Zadovoljevanje potreb v partnerstvu

Pogosto lahko nezadovoljstvo v partnerskem odnosu pripišemo nezadovoljenim potrebam. Kako pogosto vi preverite, kako se v resnici počutite, kaj vam manjka, kaj vam telo sporoča? Kako to sporočite partnerju? Ali mu sploh sporočite? Ste sploh pozorni na to, ali samo ”drvite” po življenju? Pogoste potrebe znotraj partnerstva so potreba po razumevanju, slišanosti, dotiku, intimnosti, toplini in varnosti. Kako vi skušate partnerju/ici pokazati, da ste tam za njega/njo? Kako vi skušate izraziti te potrebe, ki jih imata v resnici oba?

Kaj je torej recept za bolj uspešno zadovoljevanje potreb v partnerstvu?
  • Prepoznavanje lastnih potreb: kako se počutimo, kaj nam telo sporoča in kaj lahko glede tega ukrenemo (seznam vedenj),
  • izražanje potreb in čustev ob tem: čustvena pismenost in asertivnost,
  • zavedanje, da smo sami odgovorni za lastna čustva in njihovo izražanje,
  • postavljanje svojih potreb pred druge (sploh nujne): asertivnost, postavljanje osebnih mej,
  • akcija v smeri vrednot: zadovoljevanje tistih potreb, ki so zelo pomembne tudi za naš smisel življenja (psihosocialne),
  • vztrajanje na dolgi rok: ob izzivih in življenjskih spremembah je ok, če smo pri tem manj uspešni, a pomembno je, da se vrnemo nazaj in naprej zadovoljujemo pomembne potrebe.
  • zavedanje, da imamo lahko enake potrebe v partnerstvu in da smo lahko model, preko katerega se uči naš/a partner/ica (da pokažemo, kako mi nekaj delamo in potem lahko partner/ica dobi nove ideje, kako lahko on/ona pomaga nam pri zadovoljevanju potreb).

Neustrezno prepoznavanje, (ne)izražanje in (ne)zadovoljevanje potreb lahko vodi v duševne stiske, zato je pomembno, da najprej postanemo zavedni tega. Šele nato lahko razmislimo o načinih oziroma vedenjih, kako bomo k temu pristopili.

V partnerski terapiji je lahko zadovoljevanje potreb tematika več srečanj. Običajno pa že na prvem srečanju govorimo o potrebah, ko postavljamo cilje partnerske terapije. Na podlagi želja in potreb vsakega v paru sestavimo skupne cilje in s tem določimo vedenja, s katerimi lahko takoj zadovoljujemo potrebe in tudi pomagamo partnerju/ici, da zadovolji svoje. Enako naredimo s skupnimi potrebami, kajti četudi imamo enake potrebe, lahko ima vsak od nas različne ideje o tem, kako bi te potrebe zadovoljili – o tem se je najlažje kar pogovoriti. Če se nam kje zatakne, včasih posvetimo več pozornosti enemu od partnerjev in tako rešimo tudi ”kakšno težavico za nazaj”.

Vabljeni.