Čuječnost v vsakdanjem življenju pomeni pozornost, ki je usmerjena na sedanji trenutek in nepresojajoče sprejemanje sedanje izkušnje. Je zavedanje lastnega doživljanja s sprejemanjem, odprtostjo in radovednostjo.
Čuječnost je sposobnost vsakega človeka
Čeprav se nam lahko zdi, da je to le neka novodobna oblika meditacije, pa je v resnici v življenju človeka prisotna že stoletja. Pojem izhaja iz budizma, povezuje pa se predvsem s kitajsko in indijsko kulturo. Ko danes omenjamo čuječnost, naslavljamo predvsem sodobno čuječnost. Njene osnove izhajajo iz budizma, njena uporaba pa je vidna na različnih področjih. Pomeni proces spoznavanja, sprejemanja in bolj jasnega zaznavanja dogodkov iz našega življenja. Omogoča nam, da na stvari pogledamo iz drugačnega zornega kota – manj obsojajoče in bolj sprejemajoče.
Da bi to dosegli, moramo to zmožnost vaditi in pogosto prakticirati v vsakdanjem življenju. To lahko počnemo z meditacijami ali pa z dnevnimi opravili, kjer je cilj, da jih opravljamo čim bolj čuječe. Kaj to pomeni čuječe?
Čuječnost v vsakdanjem življenju
Sprejemanje trenutkov brez obsojanja.
To pomeni, da se svojega doživljanja le zavedamo, brez da bi ga skušali spremeniti, se mu izogniti ali mu ubežati. To naredimo tako, da se skušamo osredotočiti na trenutek in ga zgolj opaziti., npr. če doživljamo neko čustvo, ga opazimo, pozdravimo in rečemo: »Aha, ta občutek je tukaj«. Ne skušamo ga spremeniti, se z njim boriti ali ga pregnati. Enako lahko storimo z mislimi. Ljudje smo zelo navajeni na to, da tisto, kar mislimo, tudi verjamemo. Z razvijanjem neobsojajočega zavedanja in sprejemanja opuščamo to navado in se prepustimo temu, da nam izkušnje prinesejo nekaj novega.
Razvijamo prijaznost do sebe.
S čuječnostnimi tehnikami lahko delamo na »prijaznem delu sebe«. Na primer, ko opazimo, da so se pojavile neprijetne misli in občutki, jih nežno pozdravimo in se jim posvetimo. Ne skušamo jih odgnati od sebe, temveč jim prijazno namenimo prostor, da lahko obstajajo. Na ta način bodo neprijetnosti minile prej, kot če bi se z njimi borili in jih skušali odgnati.
Razvijamo potrpežljivost do negotovosti in nevednosti.
Naši možgani kar naprej nekaj meljejo, načrtujejo, predvidevajo, analizirajo, katastrofizirajo, razmišljajo itd. Čeprav smo ljudje nagnjeni k temu, da vse poznamo in vemo, pa lahko skozi čuječnost vadimo potrpežljivost do dejstva, da kdaj česa ne bomo vedeli in razumeli in da je to čisto OK. Preprosto kdaj pustimo življenju, da se zgodi.
Razvijamo sprejemanje občutkov.
Ko vadimo čuječnost in razvijamo sprejemanje do lastnega doživljanja, se s tem učimo, da vse pride in gre – tako misli kot čustva. Zaradi teh izkušenj lahko zmanjšamo težnjo po nadzoru naših misli in čustev ter pridobimo zaupanje, da bodo neprijetnosti minile tudi brez našega nadzora in boja z njimi.
Razvijamo zmožnost distanciranja od misli.
Naši možgani ali drugače povedano naš um stalno nekaj melje, analizira, preučuje, rešuje, si interpretira in pripisuje pomen različnim stvaren. V resnici se nikoli ne ustavi, vedno ga lahko ”malo slišimo”. V čem je problem našega uma, ki mu sicer zelo zaupamo, v smislu da je najbolj pomemben organ, ki nam daje ”prave” informacije, po katerih se ravnamo? Problem je v tem, da neprestano vrednoti svet (lahko neustrezno), da pogosto presega dejstva (izkrivlja ali dodaja neke druge pomene) in da se tega delovanja pogosto ne zavedamo. Za povrh pa še pogosto ne loči domišljije od realnosti in je lahko tudi pretirano kritičen. In ker tega delovanja ne moremo neposredno spremeniti se lahko naučimo od njega distancirati. Vadba čuječnosti tu odigra ključno vlogo, saj omogoča, da svoj miselni tok le opazujemo in vanj ne posegamo.
Čuječnost v vsakdanjem življenju in opuščanje kontrole
Funkcija kontrole
Kontrola pomeni poskuse obvladovanja situacij, čustev, drugih ljudi in dogodkov. Vprašajte se, kako se počutimo, ko nimamo stvari pod kontrolo – neprijetno. Pogosto tesnobno, lahko pa tudi jezno, razočarano in žalostno. Ker se želimo neprijetnim čustvom izogniti, razvijemo vedenja, s katerimi poskušamo kontrolirati. Kontrolirati skušamo tudi misli in dogodke, zato da nam ne bi ”povzročale neprijetnosti” ali pa da bi le te čimprej minile. S kontrolo se torej želimo izogniti neprijetnim mislim in občutkom, zadovoljevati želimo svoje potrebe, hkrati pa želimo tudi obuditi ”moč”, da bi le z njo naprej dosegali vse naštete stvari.
Poskusi obvladovanja
Pod poskuse obvladovanja lahko na miselnem področju definiramo naslednje miselne procese: iskanje zagotovil, analiziranje, preverjanje, premlevanje, ‘‘nadzorovanje misli‘‘, razni postopki/rituali, preusmerjanje pozornosti, med vedenjskimi pa je zelo značilno izogibanje.
Poskuse obvladovanja razvijemo že zelo zgodaj, saj je najbolj pomembna psihološka potreba v razvoju dojenčka in otrok potreba po varnosti in stabilnosti. In pri tem ima kontrola evolucijski smisel, da smo si z njo ljudje želeli zagotoviti varnost.
Čuječnost ima velik pomen v vsakdanjem življenju
Čeprav se nam lahko na trenutke zdi, da je čuječnosti neka novodobna oblika meditacije, pa je v resnici zmožnost, ki jo ima vsak človek. V naših življenjih je prisotna že stoletja. Danes nam lahko zelo pride prav, kajti živimo v hitrem svetu, zapolnjenem z izjemno veliko informacij. Ko se z vsemi temi informacijami ukvarjamo in povežemo, izgubljamo stik s sabo. In potem se čudimo, zakaj smo tesnobi in depresivni, ker teh občutkov ne poznamo. V resnici so tudi ti občutki od nekdaj prisotni, ampak smo se jih s poskusi kontrole želeli znebiti. Nehajmo se čuditi in gremo raje v stik s sabo. Tam bomo našli vse odgovore in hkrati se bomo naučili, kako se od tistih nekoristnih in nefunkcionalnih distancirati.