Socialna anksioznost je opredeljena kot duševna motnja (anksiozna motnja), pri kateri posameznik čuti intenziven strah. Strah se kaže kot pretiran odziv pred morebitnim (negativnim) ocenjevanjem in vrednotenjem s strani drugih. Posledično se posamezniki začno izogibati situacijam, v katerih bodo morda vrednoteni, a hkrati so to zanje pomembne situacije. Z izogibanjem se razvija še večja anksioznost, kar (na žalost) potrjuje posameznikov strah pred socialnimi situacijami. Motnja se razvije takrat, ko se posameznik začne močno izogibati situacijam in to pomembno vpliva na njegovo (znižanje) kakovosti življenja in funkcioniranja.
Socialna anksioznost in osnovni pojmi
Trema in strah
Strah je osnovno in neprijetno čustvo. Je popolnoma normalno in ima obrambno funkcijo. Tremo lahko opredelimo kot vrsto strahu in je vezana na določene dogodke v naših življenjih, ki jih označimo za pomembne.
Popolnoma normalno je, da nas je kdaj strah javnega nastopanja, sklepanja novih prijateljstev, izpostavljanja pred množico ljudi ali pa navezovanja stikov z ljudmi, do katerih čutimo spoštovanje (npr. nadrejeni, učitelji, itd.). V takih situacijah ljudje pogosto čutimo tremo (strah), ki se pojavi za to, da bi nam sporočila, da je to za nas pomembno, a morebiti rahlo ogrožujoče. Večkrat ko vstopamo v tovrstne situacije, lažje nam je prihodnjič. Trema se pojavi, a se potem po nekem času zmanjša ali celo izgine.
Sram
Sram je čustvo, ki se pri posameznikih s socialno anksioznostjo pogosto pojavlja. Osebe je sram določenih delov svoje osebnosti. Teh ne morejo sprejeti in se z njimi močno obremenjujejo na način, da se jih sramujejo, nekateri deli pa se jim celo gnusijo. Posledično jih je strah, da se bodo z nečim, kar bodo rekle ali naredile, osramotile in se želijo temu izogniti. Sram je povezan z (nižjo) samopodobo, ki se začne razvijati že v otroštvu. Tako je tudi razvoj socialne anksioznosti povezan z določenim načinom vzgoje in vzgojnih sporočil, ki jih kot otroci lahko prejmemo. Take posameznike močno skrbi, da se bodo osmešili ter da jih bodo drugi zaradi tega negativno vrednotili. Pogosto imajo posamezniki v preteklosti tudi neprijetne izkušnje z izpostavljanjem v socialnih situacijah (so jih npr. trpinčili, ustrahovali, zasmehovali, poniževali, itd.).
Anksioznost oziroma tesnoba
Anksioznost je strah pred nerealnimi nevarnostmi, večkrat jo lahko opredelimo kot nerealen strah. Strahovi pri socialni anksioznosti so vezani na negativno vrednotenjem in morebitno zavrnitvijo. Posamezniki pogosto verjamejo, da bo njihovo vedenje (mišljenje kot vidno vedenje) označeno za nesprejemljivo, manjvredno. Na podlagi tega verjamejo, da jih bodo drugi zavrnili in zapustili. Po drugi strani jih je strah tudi tega, da bodo drugi opazili, da imajo tremo ter da se bodo zaradi tega osramotili. Ta prepričanja dodatno povečujejo nelagodje in s tem večajo verjetno, da se bo oseba začela izogibati določenim situacijam.
Socialna anksioznost se pogosto zelo povezuje tudi z drugimi motnjami, npr. depresijo, panično motnjo, agorafobijo in osebnostnimi motnjami (npr. mejna osebnostna motnja). Ključne informacije o anksioznih motnjah lahko najdete na spletni strani NIJZ – Anksiozne motnje.
Socialna anksioznost in samopodoba
Osebe, ki jih pogosto skrbi, da se bodo osmešile in jih je sram ”samih sebe”, imajo nižjo samopodobo. Sebe ocenjujejo kot manj sposobne, manj dobre, manj samozavestne. Tako je v ozadju socialne anksioznosti pogosto nižja samopodoba. Normalno je, da imamo lahko na kakšnem področju v življenju nižjo samopodobo. Pri socialni anksioznosti pa se osebe konstantno bojijo negativnega vrednotenja, saj bi to potrdilo njihova stališča in prepričanja o njih samih. Prepričane so, da niso primerne in ustrezne ter da bodo drugi to opazili in jih negativno vrednotili ali jih celo zavrnili in zapustili.
Ko večkrat vstopamo v situacije, v katerih nas je strah oziroma imamo tremo, sami sebi sporočamo, da zmoremo. Na ta način pridobivamo izkušnje, da ne glede na neprijeten začetek (torej strah), lahko izpeljemo določene zahtevne situacije in ugotovimo, da se ni zgodila najhujša stvar. Osebe s socialno anksioznostjo pa lahko v teh situacijah doživljajo visoko stisko zaradi katere posledično ne izpeljejo stvari do konca in se jim začno izogibati.
Dejstva o socialni anksioznosti
- Vzroki za razvoj motnje so različni (od genetskih preddispozicij do načina vzgoje in izkušenj v življenju).
- Najpogosteje se razvija v obdobju mladostništva, ko se posamezniki začno bolj zavedati svojega videza in svojih pomanjkljivosti.
- Razvija se nekaj let, ne izrazi se čez noč.
- Posamezniki so lahko v hudi stiski.
- Povezana je z nižjo samopodobo in pogostim čutenjem sramu.
- Strah oziroma trema je vezana na negativno vrednotenje s strani drugih.
- Sramežljivost je lastnost in ne pomeni socialne anksioznosti. Je normalna lastnost.
- Motnja nastane takrat, ko so izogibalna vedenja tako razpršena, da oseba ne zmore več normalno funkcionirati.
- Z motnjo se ne rodimo.
- Alkohol in druge substance v danem trenutku mogoče pomagajo, na dolgi rok pa vsekakor ne!
- Zdravljenje je nujno potrebno: medikamentozno (ne nujno) in psihoterapevtsko.
- Ljudje s socialno anksioznostjo NISO nesramni in jim JE mar za druge ljudi – le hudo stisko doživljajo ob socialnih interakcijah, ob katerih se stisko zelo trudijo skriti. To lahko daje vtis, da jim ni mar.
- Socialno anksioznost lahko uspešno obravnavamo.