Generalizirana anksiozna motnja (GAM) spada med anksiozne motnje. Za posameznike z GAM je značilno, da so pretirano pogosto in intenzivno zaskrbljeni. Generalizirano pomeni posplošeno in zato nam ime pove, da gre za posplošeno in razširjeno zaskrbljenost. Ta se odraža na več pomembnih področjih posameznikovega življenja. Čeprav sta vsakdanja zaskrbljenost in strah v življenju popolnoma normalna, pa je generalizirana anksiozna motnja psihiatrična diagnoza. Da bi postavili diagnozo GAM pa morajo določeni simptomi vztrajati dlje časa – večino dni v tedni in vsaj 6 mesecev.

Kako prepoznamo generalizirano anksiozno motnjo?

Ljudje s težavo prepoznavamo simptome pri drugih ljudeh, saj so očem nevidni. Lahko opazimo vedenje, ki izstopa. Npr. da se osebe močno izogibajo kakšnih situacij, da opazimo, da pretirano skrbijo ali pa da osebe same poročajo o neprijetnem počutju, strahu in zaskrbljenosti. Tako so simptomi torej tisto, kar oseba čuti in misli in se dogaja znotraj nje. Posamezniki z GAM najpogosteje opisujejo:

pogosto doživljanje strahu (tesnoba, pospešen utrip srca, znojenje, mravljinčenje, itd.)
nemirnost in napetost
težave s koncentracijo,
razdražljivost,
kronično utrujenost,
nespečnost.

Generalizirana anksiozna motnja lahko poteka bolj blago ali pa zelo intenzivno. Ob blagem doživljanju simptomov so osebe še funkcionalne (na nekaterih področjih lahko manj). Pri intenzivni anksioznosti pa osebe s težavo opravljajo vsakodnevne aktivnosti in obveznosti ali pa jih celo ne zmorejo več. Posamezniki pogosto ob tej motnji razvijejo še druge težave, ki jih lahko povežemo z drugimi motnjami (npr. depresijo, socialno anksioznostjo, specifičnimi fobijami in osebnostnimi motnjami).

Nekaj znanstvenih ugotovitev:

Približno 5% ljudi v določenem življenjskem obdobju trpi zaradi GAM.
Povprečna starost: nad 30 let, medtem ko se težave pred zdravljenjem najpogosteje pojavijo okoli 25 leta. Prepoznamo jih lahko tudi že v otroštvu.
Življenjska prevalenca: 5,8 – 9%, pri čemer ženske več kot 2x pogosteje ”obolevajo” za motnjo.

Nefunkcionalna vedenja v anksioznosti

Pretirana zaskrbljenost.

Normalno je, da kdaj premlevamo in se obremenjujemo. Pri anksioznih motnjah pa posamezniki pogosto menijo, da bodo predvsem s skrbljenjem rešili težave. Zato toliko tuhtajo in si predstavljajo zelo slikovite (pogosto negativne) scenarije. Želijo se pripraviti na najhujše, a pogosto to ni način, kako rešujemo tovrstne težave. Hkrati pa se s skrbljenjem pogosto na te scenarije ne moremo pripraviti. S skrbljenjem želijo osebe izničiti strah, a ga to običajno na dolgi rok še dvigne.

Izogibanje.

Osebe se izogibajo situacijam, v katerih bi se lahko potencialno zgodilo nekaj, kar je zanje ogrožajoče. Izogibajo se situacijam, v katerih bi potencialno doživljale strah. Včasih pa se izogibajo že tistim, ki povzročajo (že) le manjše neprijetnosti.

Ne prisotnost v sedanjosti.

Zaradi pretiranega skrbljenja (ki je razmišljanje o prihodnosti) in tudi ruminacije (tuhtajoče mišljenja), se pogosto odmikamo od sedanjosti. Na ta način lahko veliko časa preživimo ”znotraj” svoje glave, se zapremo vase in smo nezmožni živeti v sedanjem trenutku. Ravno osredotočanje na sedanji trenutek lahko v veliki meri pomaga ublažiti neprijetna čustva in sprejemati negotovost.

Razvijanje nizke tolerance do negotovosti.

Osebe, ki so anksiozne in imajo simptome generalizirane anksiozne motnje, zaznavajo veliko situacij kot negotove. To jih lahko zelo vznemirja in je zanje zelo stresno. Razvijajo lahko kronično zaskrbljenost. Nizka toleranca do neprijetnosti in negotovosti je problematična s tega vidika, da je kmalu enostavno preveč zaznanih groženj. Potem je logično, da se s temi grožnjami ne moremo več konstruktivno soočati. To pa nas vrne na začetek, kjer nam verjetno manjka veščin za reševanje problemov. Hkrati pa lahko še vedno menimo, da bo ravno skrbljenje rešilo naše težave.

Razvijanje nizkega zaupanja v naše sposobnosti.

Ena pomembna življenjska veščina je reševanje problemov. Če sebe ocenjujemo kot ”nezmožne” reševanja problemov, potem bomo potencialno v velikih situacijah čutili stres. Razmišljali bomo o tem, da tega ne zmoremo in da nimamo teh sposobnosti. Ob nizkem samozaupanju običajno osebe zelo hitro doživijo frustracijo ob problemih (nizka frustracijska toleranca). Posledično postanejo pesimistične glede izidov tega reševanja problemov. Ta krog ocenjevanja sposobnosti in nizke frustracijske tolerance običajno pripeljejo do neprijetnih občutkov (pogosto tesnobe). Posledično pa se s tem še poslabša zaskrbljenost in že obstoječa tesnoba.

Kako se obravnava Generalizirana anksiozna motnja?

Obravnava se z zdravili in psihoterapevtsko. Pogosto v kombinaciji obojega. Psihoterapija poteka na treh področjih: na področju mišljenja, čustev in vedenja.

Mišljenje

Poudarek je na spreminjanju mišljenja, ki se nanaša na posameznikovo zaskrbljenost in nefunkcionalna prepričanja, ki zaskrbljenost v negativni meri povečujejo. Poznamo več tipov skrbljenja in zaskrbljenosti in pri tem učimo osebe, da prepoznavajo in ločijo pozitivno skrbljenje od negativnega. Tudi koristnega od nekoristnega. Spreminjamo tudi nefunkcionalne poglede na doživljanje tesnobe in na sebe ter s tem na reševanje problemov.

Čustva

Na čustvenem nivoju se učimo čustvene pismenosti (psihoedukacija o čustvih), saj posamezniki pogosto ne poznajo in ne razumejo svojih čustev. S tem pride tudi razumevanje tesnobe. Tukaj se učimo bolj učinkovitih načinov obvladovanja čustev. Razvijamo pomemben odnos do čustev – sprejemanje.

Vedenje

Na vedenjskem področju se učimo sprostitvenih tehnik, samoopazovanja in tehnik čuječnosti (za povečanje prisotnosti v sedanjem trenutku). Naredimo načrt in se izpostavljamo nenevarnim situacijam, ki so neprijetne, da dobimo nove izkušnje. Vsekakor se učimo tudi veščin reševanja problemov (ki so tudi mentalne tehnike), ki služijo kot bolj funkcionalni načini vedenja.

Strah je normalen. Nefunkcionalno vedenje je tisto, ki vodi v motnjo.

Vsi smo se že kdaj soočili s tesnobo in zaskrbljenostjo, bodisi v nekih situacijah, bodisi v daljšem obdobju. Strah je normalno čustvo, prav tako pa je normalno, da kdaj skrbimo in se obremenjujemo. Pri anksioznih motnjah pa je doživljanje (pre)pogost odziv na (ne)realne nevarnosti. Pri tem osebe razvijejo nefunkcionalna vedenja, s katerimi poizkušajo obvladovati čustva in zanje ogrožajoče situacije. Pretiran in stalen občutek strahu skušajo nadzorovati in to začne pomembno vplivati na njihovo vsakdanje življenje in odnose z ljudmi. Motnja se torej razvije z nefunkcionalnim vedenjem.