Obravnava anksioznosti pri otrocih in mladostnikih večinoma poteka svetovalno oziroma psihoterapevtsko. V sami terapiji so zelo pomembni cilji, ki naslavljajo spremembo vedenje. V začetku je zelo pomembna ustrezna psihoedukacija, tako za otroka kot tudi za njegove starše. Tehnike in metode prilagajamo razvojni stopnji otroka, kot tudi njegovim drugim značilnostim (npr. kognitivnim, osebnostnim, njegova zanimanja, itd.).
Vedenjsko-kognitivna obravnava anksioznosti pri otrocih in mladostnikih
V vedenjsko-kognitivni terapiji obstajajo znanstveno preverjene tehnike, ki so se izkazale za učinkovite pri obravnavi anksioznosti. Nekaj jih spodaj opišem in razložim po utemeljeni strokovni literaturi.
Lestvica strahu
Med pogostimi uporabljenimi tehnikami je lestvica strahu. Gre za seznam stvari in situacij, ki se jih otrok boji. Pomembno je, da jih našteje čim več, kasneje pa jih razvrstimo tudi po intenziteti in jih po potrebi razčlenimo še bolj podrobno. Pri tem nam je lahko v pomoč risba termometra, ki je označen s številka od 1 do 10. Nanj lahko z otrokom narišemo po vrsti strahove. Dodatno lahko isto vajo naredimo s starši in primerjamo rezultate glede otrokove izkušnje in izkušnje, ki jo imajo starši z otrokom. K tej risbi se vračamo in si postavljamo cilje, ki so osredotočeni na izpostavljanje tem opredeljenim situacijam.
Izpostavljanje
Najbolj pomembna in učinkovita metoda za soočanje s strahom je izpostavljanje. Ta seveda poteka tako, da se naprej izpostavljamo manj ogrožajočim situacijam in šele na to bolj ogrožajočim. Namen tehnike je, da se posameznik sooči z dano situacijo in jo zdrži ter tako dobi izkušnjo, da je zmogel in da anksioznost pade. Pri tem posameznik dobi izkušnjo, da zmore obvladovati strah in s tem tudi pada občutek nezmožnosti in se viša občutek kontrole. Med izpostavljanji posameznik redno beleži intenzivnost strahu, zato, da ga lahko primerjamo in s tem dejansko opazimo tudi na tak način, da se intenziteta spreminja ter da zmoremo. Pomembno je, da vsak majhen uspeh pohvalimo.
Modelno učenje
Otroci se veliko učijo od svojih staršev in drugih za njih pomembnih odraslih. Z gledanjem in opazovanjem se učijo različnih odzivov in vedenjskih vzorcev. Temu pravimo modelno učenje in ga lahko uporabimo tudi kot tehniko modeliranja. Tehnika modeliranja deluje po principu – ”jaz opazujem tebe in se od tebe učim. Da bi se učil, me mora stvar dovolj zanimati in dovolj moram na to usmeriti svojo pozornost. Tako se bo povečala verjetnost, da bom to opazovano vedenje ponavljal”. V terapijo lahko povabimo odraslo osebo (najbolje bi bilo, da bi to bil starš), ki demonstrira otroku, kako se lahko sooča z določenimi fobijami (npr. kako se izpostaviti, kako mirno in nevtralno obvladovati neprijetne situacije). Pomembno pa je pripomniti, da anksiozni starši niso dober model, če se v resnici sami ne znajo spoprijeti s tovrstnimi situacijami in ponuditi bolj koristen odzive. Takrat obravnavamo tudi starše.
Preokvirjanje in prestrukturiranje mišljenja
Na miselnem področju skušamo preokviriti in prestrukturirati mišljenje, s katerim otrok ”ukrivlja” realnost. Običajno katastrofizira, precenjuje verjetnost in se ujema v spiralo negativnega notranjega govora. Za prestrukturiranje tega mišljenja, ki motnjo poglablja in je ne rešuje, nam dobro služijo tehnike kot so npr. učenje bolj realnega ocenjevanja verjetnosti, dekatastrofizacije ter STOP tehnika, s katero lahko prekinjajo tok misli, ki jih označujejo za negativne – kar se v terapiji učimo skupaj z otrokom.
Učenje socialnih spretnosti
Če se pojavljajo večje težave v odnosih in v stikih z otrokovimi vrstniki potem pogosto učimo otroka socialnih spretnosti. Z njim npr. vadimo kakšen pogovor ali pristop do vrstnikom in igramo igre vlog. Učimo ga prepoznavanja in izražanja nebesedne komunikacije in veščin postavljanja zase.
Učenje reševanja problemov
Ko smo anksiozni, pogosto slabše in bolj negativno ocenjujemo naše sposobnosti, ki se vežejo na reševanje problemov v dani situaciji. Zato otroka tudi učimo tehniko reševanja problemov, na način, da vadimo v terapiji nove odzive, s katerimi bi npr. kakšen njihov risani junak reševal probleme.
Sprostitvene tehnike
Nenazadnje, bi želeli vsi biti sproščeni – tako otrok kot tudi starši. Sprostitvene tehnike so pomemben del terapevtske obravnave in so prilagojene starosti otroka. Tako lahko že manjše otroke učimo trebušnega dihanja, a si za to vzamemo več časa, kot če bi to učili odraslega. Otroku damo nato domačo nalogo, da ponavlja doma, kar smo se naučili v terapiji. Starši lahko pomagajo in skupaj beležijo, kolikokrat je otrok doma izvajal sprostitvene tehnike ter kako se je počutil pred in po tem. Seveda je zaželeno, da tudi starši z otrokom skupaj izvajajo tehnike.
Tehnike čuječnosti
V zadnjih desetletjih pa so v porastu tudi tehnike čuječnosti, ki služijo sprejemanju izkušenj brez obsojanja. Tehnike čuječnosti niso namenjene sproščanju, lahko pa imajo ta učinek. Izvajanje čuječnosti pomembno učinkuje na zmanjšanje anksioznosti. Pri tehnikah čuječnosti je pomembno, da jih preizkusijo tudi odrasli oziroma starši. S tem, ko sami bolje razumejo, kako lahko čuječnost prispeva k boljšemu počutju in zdravju, lažje pomagajo svojim otrokom. Glede na koncepte čuječnosti (usmerjenost na telo, radovednost, odprtost za izkušnje, itd.), lahko rečemo, da je čuječnost za otroke ravno pravšnja. Otroci radi raziskujejo lastno telo in doživljaje kot tudi uporabljajo svojo domišljijo. Otroke lahko v terapiji učimo čuječega doživljanja, čuječega dihanja in čuječega spremljanja svojih misli in čustev.
Tehnike čuječnosti ne služijo le kot tehnike temveč kot način življenja. Vadba čuječnost ponuja odprt prostor za doživljanje izkušnje brez obsojanja in s sprejemanjem. Tako se lahko otroci in starši učijo novega pogleda na situacije in doživljanj, ki jih ne obsojajo in jih skušajo sprejeti. To pomembno prispeva k zniževanju splošne anksioznosti kot tudi strahu, ki je vezan na specifične situacije (npr. fobije ali socialna anksioznost).
Besedilo je povzeto po strokovni literaturi, več si lahko preberete tukaj:
- Dobnik Renko, B. (2020). Anksiozne motnje pri otrocih in mladostnikih, Psihološka obzorja, 29, 1-8.