Panična motnja je definirana kot ponavljajoči se napadi hude anksioznosti (panike), ki so ne napovedljivi. Običajno se ne omejujejo na kakšne posebne okoliščine, oseba pa doživlja zelo intenzivne občutke strahu in s tem izkuša intenzivna telesna doživetja. Ob tem se pogosto pojavi še dodatni strah pred smrtjo, izgubljanjem kontrole ali norostjo.
Panična motnja in njen razvoj
Biološka ranljivost in pretekli dogodki
Za vsako duševno motnjo obstaja določena ranljivost za njen razvoj. Tako je tudi pri panični motnji to eden izmed dejavnikov – biološka ranljivost. Pomembni dejavniki, ki prispevajo k razvoju panične motnje pa so še težki življenjski dogodki, ki predstavljajo hud stres za posameznika ter izkušnje s prvimi paničnimi napadi.
Psihološka ranljivost
Anksioznost in zaskrbljenost
Med druge dejavnike spada pa še psihološka ranljivost, npr. da so osebe bolj anksiozne in zaskrbljene ”po naravi” in da so bolj pozorne in na ”preži” za določenimi alarmi. Za osebe s panično motnjo je značilno, da svoje telesne simptome doživijo in vidijo kot zelo katastrofične in dramatične. Zaradi tovrstnega načina interpretacije simptomov strahu, se osebe začnejo bati novih paničnih napadov.
Hipervigilnost
Hipervigilnost je značilnost posameznika, da nenehno opazuje in skenira telesna doživetja in senzacije, preverja svoj pulz in pogosto skrbi v socialnih situacijah, iz katerih bi težko ali pa ne bi mogel pobegniti. Povezana je s povečano pozornostjo nad telesom in večjo občutljivostjo nad spremembami v telesu in simptomi.
Perfekcionizem
Perfekcionizem je popolnoma normalna človeška lastnost, a v pretirani pojavnosti lahko prispeva k razvoju duševnih motenj. Izkaže se lahko v visokih zahtevah posameznika, da bi moral biti močen in zmožen kontrole nad strahom in paničnimi reakcijami, kar lahko privede do povečanega katastrofiziranja in dramatiziranja nad telesnimi simptomi. To poveča trajanje paničnih reakcij in pa navsezadnje tudi pogostost in prispevanje k razvoju panične motnje.
Ko seštejemo vse dejavnike, imamo veliko verjetnost, da se bomo začeli potencialno stresnim situacijam izogibati. Motiv po izogibanju je povezan s tem, da se želimo izogniti potencialnim paničnim napadom. Z izogibanjem pa se začne razvijati panična motnja.
Doživljanje strahu in panike
Strah in simpatično živčevje
Strah je poponoma normalno in zelo pomembno čustvo v naših življenjih. Ima obrambno funkcijo in nas lahko ravno njegova prisotnost ščiti pred resnimi nevarnostmi. Doživljanje strahu je lahko zelo intenzivno, ker je povezano s simpatičnim živčnim sistemom. Ta poteka brez naše vednosti in je zadolžen za to, da določene telesne funkcije delujejo brez težav in motenj. Te funkcije so dihanje, bitje srca, potenje in še mnogo drugih funkcij, ki so pomembne za človeško telo. Ob doživljanju strahu lahko tako občutimo pospešeno bitje srca in hitrejše dihanje, potenje, vročino, mravljinčenje, zameglitev, tresenje, itd. TO SO VSE NORMALNE TELESNE FUNKCIJE. To pomeni, da je simpatikus na delu.
Panika
Ko pa ljudje doživljamo intenzivnejši strah – panično reakcijo na določen dražljaj, pa se lahko srečamo z nekoliko nepričakovanimi občutki in čustvi. Ti lahko nastanejo brez očitnega oziroma vidnega razloga in so nam nenavadni – tega se ustrašimo, kot da je nekaj hudo narobe. Ob tem lahko doživimo:
- hud strah pred izgubo nadzora ali pred smrtjo,
- občutek, da je svet okrog nas ”manj resničen” kot bi moral biti (derealizacija),
- občutek, da nismo v svojem telesu, kot da se bi se gledali iz neke razdalje (depersonalizacija) in
- druge neprijetne občutke.
Vse to so običajni in nenevarni občutki in čustva ob panični reakciji in nastanejo zaradi specifičnega fiziološkega dogajanja (delovanje simpatikusa).
Misli
Na področju mišljenja lahko najpogosteje opazimo zelo katastrofične misli:
- ”Tega ne bom zdržal/a.”
- ”Umrl/a bom.”
- ”Zmešalo se mi bo.”
- ”Znorel/a bom.”
- ”To se nikoli ne bo končalo.”
- ”Infarkt me bo.”
- ”Z mano je nekaj hudo narobe.”
- ”Izgubljam kontrolo;izgubil/a bom kontrolo.”
- ”Ne zmorem več.”
Panična reakcija in druge motnje
Poleg panične motnje strokovnjaki pogosto diagnosticirajo še agorafobijo. To v grobem pomeni strah pred odprtimi prostori, a se na naša predvsem na prostore, iz katerih ne bi mogli pobegniti ob panični reakciji. V tem primeru je panična motnja z agorafobijo skupek fobij, ki vključuje strah pred zapuščanjem doma, pred javnimi prostori ali pa potovanjem. S panično motnjo se pogosto prekrivajo znaki in simptomi drugih motenj, npr. depresije, obsesivno kompulzivne motnje (OKM) in socialne anksioznosti.
Panična motnja in psihoterapevtska obravnava
Panična motnja je ozdravljiva in pri tem nosi psihoterapevtska obravnava pomembno vlogo. V terapiji preokvirjamo katastrofične misli in določena stališča ter predpostavke glede strahu, doživljanja strahu, panike in drugih pomembnih konceptov, ki so s tem povezani. Med najpomembnejše terapevtske tehnike spada postopno izpostavljanje, kjer skupaj napišemo hierarhično lestvico situacij, ki so za posameznika zastrašujoče. Po potrebi se učimo tehnik sproščanja za splošno zniževanje anksioznosti v dnevu in kot začetna pomoč pri izpostavljanju. Osebe so psihoterapiji v prvi vrsti deležne psihoedukacije o sami anksioznosti in ranljivosti ter vedenjih, ki so nefunkcionalna (npr. izogibanje). Zato je glavna tehnika za soočanja s strahom izpostavljanje (tako v imaginaciji kot v realnosti).