Obravnava panične motnje pogosto poteka z zdravili in psihoterapevtsko. Strokovnjak, ki obravnava klienta s panično motnjo, običajno najprej postavlja diagnozo (npr. psihiater in pri tem lahko pomaga klinični psiholog). Zdravniki opravijo tudi somatski pregled in laboratorijske teste, da izločijo telesne bolezni in stanja, ki so povezane z delovanjem avtonomnega živčevja. Da bi psihoterapevtsko obravnavali klienta s tesnobo in paničnimi reakcijami, pa ne potrebujemo diagnoze. V psihoterapiji lahko brez diagnoze obravnavamo nefunkcionalna vedenja (kot je pri panični motnji izogibanje) in nefunkcionalno mišljenje in čustvovanje.
Panična motnja in druge motnje
Poleg panične motnje strokovnjaki pogosto diagnosticirajo še agorafobijo. To v grobem pomeni strah pred odprtimi prostori, a se nanaša predvsem na prostore, iz katerih ne bi mogli pobegniti ob panični reakciji. V tem primeru je panična motnja z agorafobijo skupek fobij, ki vključuje strah pred zapuščanjem doma, pred javnimi prostori ali pa potovanjem. S panično motnjo se pogosto prekrivajo znaki in simptomi drugih motenj, npr.:
- depresije,
- distimije (ki se pojavi pri več kot polovici posameznikov s panično motnjo),
- obsesivno kompulzivne motnje (OKM),
- generalizirane anksiozne motnje (GAM),
- specifične fobije,
- socialne fobije (anksioznosti),
- osebnostne motnje (pri več kot polovici posameznikov s panično motnjo) in
- uživanje in odvisnost od psihoaktivnih substanc.
Obravnava panične motnje
Področje mišljenja
Najpogostejše misli, ki se pojavljajo pri posameznikih s panično motnjo so:
| Zmešalo se mi bo. | Začel/a bom kričati. |
| Izgubljam kontrolo. | Postal/a bom nasilen/a. |
| Spet prihaja panični napad. | Začel/a bom jokati. |
| Omedlel/a bom. | Ranil/a se bom ali ubil/a. |
| Ne bom zmogel/a. | Nikoli ne bo minilo. |
| Zadušil/a se bom. | Nikoli ne bo boljše. |
| Osramotil/a se bom. | Umrl/a bom. |
Za te negativne avtomatske misli je značilno, da niso koristne in da izkrivljajo realnost. Četudi se nam kdaj lahko zgodijo, pa niso pravi zaključek interpretacije straha oziroma panične reakcije.
Ker naši možgani pogosto ne ločijo domišljije od realnosti pa lahko najdemo še druge miselne procese, ki izkrivljajo, npr.:
- katastrofiziranje,
- podcenjevanje lastnih zmožnosti,
- samokritiziranje,
- predvidevanje,
- črno-belo mišljenje,
- čustveno odzivanje, itd.
Ta način mišljenja nas vrsti v začaranem krogu paničnih reakcij in v psihoterapiji se učimo iz njega izstopiti. Pri tem terapevt pomaga klientu prepoznati in poimenovati miselne napake in miselne procese, ki izkrivljajo realnost in niso koristni za nas. Tako najdemo točke, kjer lahko iz začaranega kroga izstopimo.
Čustvovanje
Na področju čustev imamo predvsem opravka s tesnobo, paniko oziroma s strahom. Za ljudi s panično motnjo je značilno, da so preveč okupirani s telesnim doživljanjem in mu posvečajo preveč pozornosti. V terapevtskem procesu se učimo bolj funkcionalnih odzivov na samo telesno doživljanje in pogosto si to zapišemo v obliki samoinštrukcij. Namesto katastrofiziranja in vračanja v začaran krog si lahko zapišemo in rečemo sledeče:
| ”Tesnoba in z njo občutek omotice, je stara navada, s katero se odziva moje telo. Umirjeno in prijazno bom to staro navado spremenil/a. Kljub tesnobi in občutku omotice, čutim čisto malo miru in ta mir bo rasel in rasel. Kakor bosta občutka miru in varnosti rasla, se bo tesnoba in panika in simptomi, ki jih čutim, manjšali.” |
| ”Sprva je bila moja tesnoba močna in srhljiva, sčasoma pa ne ostaja in me ne obvladuje več toliko, kot sem včasih mislila. Ves čas se umirjeno in prijazno premikam naprej.” |
| ”Ni se mi treba boriti s svojimi občutki. Spoznal/a sem, da ti občutki ne bodo ostali za vedno, niti za dolgo. Sprejemam svoje občutke miru, zadovoljstva, varnosti in zaupanja.” |
Vedenje
Nefunkcionalno vedenje, ki vodi v panično motnjo je izogibanje. Ključna tehnika in način, kako se spoprijemamo z izzivi pri panični motnji je izpostavljanje. Ta poteka v imaginaciji in v živo. V terapiji vzpostavimo seznam težkih situacij za klienta in iz njega določimo hierarhijo zastrašujočih situacij. Na to se postopno, glede na seznam in prioritete, izpostavljamo.
Vodenje ”dnevnika panike”
Da bi lahko imeli pregled nad napredkom in bolj realno sliko dogajanja v življenju, je zelo zaželeno, da osebe beležijo dnevnik panike. Tako imajo pregled na sledečimi stvarmi:
- kaj so moje sprožilne situacije,
- kaj doživljam (npr. seznam mojih telesnih senzacij in stopnja intenzivnosti od 1-10),
- katere napačne interpretacije teh doživljanj in prepričanj uporabljam in kako pogosto,
- katere bolj racionalne razlage in prepričanja uporabljam in kako pogosto, ter
- kako se vedem v določenih situacijah (sploh zame pomembnih).
Učenje sprostitvenih tehnik
Da bi v splošnem dnevu spustili nivo stresa in tesnobe pa je dobrodošlo učenje trebušnega dihanja in progresivne mišične relaksacije (PMR). Pomembno je poudariti, da tehnike ne uporabljamo med samim izpostavljanjem ali pred, saj ne služijo temu namenu. Prenašajo napačno sporočilo, da bi morali nujno obvladovati sebe preden vstopamo v težke situacije – kar ni res. Želimo doseči ravno obratno sporočilo – da ne potrebujemo takšne kontrole. Zato tehnike služijo le spuščanju dnevnega stresa in tesnobe.
Obravnava panične motnje in učinkovitost terapije
Pri obravnavi panične motnje je psihoterapija dokazano učinkovita. Pri tem se zelo izkaže vedenjsko-kognitivna terapija, a so tudi druge terapevtske smeri lahko učinkovite. V zadnjih desetletjih se je razvil takoimenovam ”tretji val” vedenjsko-kognitivne terapije, ki v psihoterapijo vnaša več čuječnosti. Zelo znana na tem področju je Terapija sprejemanja in predanosti (angl. ACT – Acceptance and Commitment Therapy), ki jo tudi sama uporabljam pri delu. Vključevanje tehnik čuječnosti je tudi znanstveno dokazano kot učinkovito pri obravnavi več duševnih motenj – tako anksioznih kot tudi depresije.